Binkošti 2020

Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. 38 Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." 39  To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan."  (Jn 7,37-39)

Zgoraj omenjeni dogodek se je zgodil v okviru šotorskega praznika, ki ga Judje še danes  praznujejo zgodaj jeseni. Duhovnik je v času tega praznovanja   vsako jutro  skupaj z ljudstvom v procesiji stopil do vodnjaka Siloam, od koder je  v tempelj prinesel vodo in jo izlil na oltar kot pitno daritev. Ob takšni  priložnosti je Jezus izkoristil simboliko tega praznika in napovedal prihod Svetega Duha. V tistem času namreč Sveti Duh še ni bil dan v smislu tesnejše osebne povezanosti z verniki (v. 39).

V 38. vrstici  Jezus ne navaja svetopisemskih, oziroma starozaveznih besed dobesedno,  ampak po smislu. Preroki so namreč nekajkrat uporabili vodo kot simbol Svetega Duha in njegovega delovanja. Tako pravi Izaija:

"Kajti razlil bom vodo po žejni deželi,
potoke po izsušeni zemlji.
Razlil bom svojega duha na tvoj zarod
in svoj blagoslov na tvoje potomce."
                                                 (Iz 46,3)

Pri preroku Zahariju beremo: "Tisti dan se bo zgodilo: iz Jeruzalema bodo privrele žive vode: polovica jih bo tekla proti vzhodnemu morju in polovica proti zahodnemu morju." (Zah 14,8)

Ezekijel pa pravi: "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim.  Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.  Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali."       (Ezk 36, 25-27)

V Svetem pismu se pojavljajo trije zelo močni simboli za Svetega Duha: ogenj, voda in veter. Ti trije naravni pojavi imajo zelo veliko rušilno in uničevalno moč, a tudi moč spreminjanja. Ogenj požge, voda odnaša, veter raznaša...   Človek v svojem naravnem stanju beži pred Bogom. Šele ko se ga dotakne Sveti Duh, se je zmožen odpreti Božji milosti.  Delovanje Svetega Duha je zato mnogostransko. Z izrazom živa voda so Hebrejci tistega časa označevali tekočo vodo. Kakor tekoča voda odnaša vse, kar ji stoji na poti, tako Duh odnaša iz nas vso  nečistočo, odplavlja naše stare ideje, prepričanja in koncepte. Zato pravi prerok, da bo Bog nekega dne svojemu ljudstvu odvzel staro srce in dal novo. To ne pomeni nove črpalke za prečrpavanje krvi, ampak odstranitev stare narave ter pridobitev nove narave in novih prioritet. Sveti Duh v  nas prevrača red stvari od zgoraj navzdol. Kar smo poprej zaničevali, ali bili do tega brezbrižni, sedaj cenimo in obratno.

Poglejmo si en primer delovanja Svetega Duha v praksi. Pred binkoštmi, ki so sledile Gospodovemu vnebohodu,  so bili apostoli bolj ali manj na skrivnem, toda potem, ko so prejeli Svetega Duha,  so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij in to v različnih jezikih. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Njegov namen je bil pritegniti pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila takrat navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil potem. Apostol Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Delovanje Svetega Duha je bilo tako močno, da se je zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča povsem nepredvidljivo:  "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,4) Pri vseh, ki vanj verujejo,  obljublja  Gospod Jezus spremembo, ki je posledica delovanja Svetega Duha. Ljudje smo po naravi grešniki, ki si zaslužimo večno pogubljenje.  Toda Bog nam ponuja svoj edinstveni dar. Na svet je poslal svojega Sina Jezusa, ki je zaradi nas živel brezgrešno življenje in bil v vsem poslušen svojemu nebeškemu Očetu. Za naše grehe je pretrpel smrt na križu, vstal od mrtvih  in postal začetnik našega odrešenja. Tega je deležen vsak, ki vanj veruje. Pa ne le to, kdor veruje vanj, je deležen tudi Svetega Duha, tako da, kot pravi Jezus, tečejo iz njegovega osrčja reke žive vode.

 Veruješ, da je Jezus umrl za tvoje grehe in vstal zaradi tvojega opravičenja? Ali mu popolnoma zaupaš?

Čigavo mnenje nam več pomeni?

Kadar nam človeško mnenje pomeni več kot Božje, smo izgubljeni. 

~D. A. Carson

Vera

 

Vera je zavračanje paničarstva.

~Martyn Lloyd-Jones

Božja ljubezen

V veliko olajšanje mi je, ker vem, da Njegova ljubezen do mene v vseh točkah temelji na njegovem vnaprejšnjem  poznavanju najslabšega v meni.

~J. I. Packer

Muslimanska molitev v evangeličanski cerkvi v Berlinu

Evangeličanska cerkev v Nemčiji je zelo prijazna cerkev. Ta prijaznost sicer ni namenjena tistemu delu svoje denominacije, ki vztraja pri biblijskem krščanstvu, kot so ga oznanjali apostoli, cerkveni očetje in reformatorji. Ne, gre za neko drugo krščanstvo, drugačen evangelij, ki ni nikakršen evangelij. O tem sem pisal v prispevku Primer Olaf Latzel. 

Martina župnija v Berlinu je v teh dneh gostila tamkajšnjo muslimansko skupnost  ki se ob ramadanskem prazniku zaradi Covid-19 ni mogla zbrati v polnem številu v svoji mošeji. Tako je del omenjene skupnosti opravil praznično molitev v Martini cerkvi. Tamkajšnja župnica (Pfarrerin, sic!) je bila vsa navdušena nad molitvijo, ker pač ne ve, za kaj gre med drugim pri tej molitvi. Fatiha, osnovna muslimanska molitev (Koran, sura 1)  namreč vsebuje protijudovski in protikrščanski naboj...

Več o tem je povedal David Wood v zgornjem videu.

Kovanje kristjana

Proučevanje Svetega pisma je kovina, iz katere se kuje kristjan. 

~ Charles Spurgeon

Učinkovita molitev

Učinkovita molitev je sad odnosa z Bogom, ne metoda za pridobivanje blagoslovov. 

~D. A. Carson

Jezusova molitev v Jn 17 (2)

Kot sem že zadnjič povedal, lahko Jezusovo velikoduhovniško molitev, zapisano v Jn 17, razdelimo na tri smiselne celote:

1. Uvodni del, oziromo nagovor.
2. Molitev za Jezusove učence.
3. Molitev za vse, ki verujemo po njihovem oznanjevanju in za cerkev v celoti.

Pred enim tednom smo šli skozi prvih trinajst vrstic omenjenega poglavja, danes pa si poglejmo še preostale vrstice, to je Jn 7,14-26.  Zadnjič smo končali sredi Jezusove molitve za učence, tokrat pa bomo obravnavali preostanek tega dela in molitev za vse tiste, ki verujemo na temelju njihovega oznanjevanja.  

V Jn 17,14 je Jezus rekel: "Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." Beseda, o kateri pripoveduje naš Gospod, je njegov nauk, ki ga je razodel apostolom. Oni so njegov nauk sprejeli in bili deležni rojstva od zgoraj. To novo rojstvo jih je oddelilo od sveta. Novo rojstvo je ločnica med tistimi, ki so Gospodovi in med tistimi, ki niso. Tisti, ki to niso, so od nekdaj sovražili tiste, ki so njegovi. Zato je Gospod prosil nebeškega Očeta: "Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega." (Jn 17,15) Svojim učencem ni obljubil lagodnega življenja, postlanega z rožicami, ampak ravno nasprotno, toda Jezus kljub temu  ni prosil Očeta, naj jih vzame s sveta, niti  da jih zaščiti pred trpljenjem na svetu,  ampak, da jih obvaruje hudega, torej Satana in pokvarjenosti tega sveta (1Jn 5,19).  Nato nadaljuje: "Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta." (Jn 17,16), kjer še enkrat poudari ločnico med svojim ljudstvom in preostalim svetom. Ta razlika se kaže v različnih prioritetah, željah in potrebah ter nenazadnje v drugem objektu čaščenja. Mnogi kristjani so danes zapeljani s strani krivih prerokov, ki oznanjajo  "teologijo" zdravja in bogastva. Tega Jezus zagotovo ni prosil za svoje učence, temveč: "Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici." (Ibid. vv. 18.19) Posvečenost je pomembnejša kot zdravje, premoženje, dolgo življenje in druge časne dobrine. Svetost izhaja iz resnice, ne iz  naših naporov. Zlo korenini v zmotah in lažeh, rezultat Božje resnice, ki je razodeta v njegovi besedi, je posvečenost. Nebeški Oče je poslal v svet svojega Sina Jezusa, enako je tudi Božji Sin poslal svoje apostole v svet.  Ko pravi, da se zanje posvečuje, s tem ni mislil, da bi on sam potreboval kako moralno izboljšavo, saj je bil sam popolnoma svet. Kot véliki duhovnik se je posvetil zadani mu nalogi, zlasti žrtvi, ki je bila pred njim.

V drugem, najdaljšem delu svoje velikoduhovniške molitve, je Jezus molil za apostole, v tretjem delu, ki ga obravnavam v tem in naslednjem odstavku, pa za tiste, ki s(m)o po oznanjevanju apostolov začeli verovati vanj in za cerkev v celoti. Ta del se začne z besedami: "Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno:  jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene." (Ibid. vv. 20-23) Tudi za to skupino svojih učencev prosi enako, kot je v 11. vrstici prosil za apostole, torej, da bi bili eno.  Edinost Očeta in Sina je zgled edinosti Božjega ljudstva. Jezus ne prosi le za duhovno edinost, ampak za vidno zunanjo edinost, ki bi bila prepričljiva za zunanji svet. Pri ohranjanju take edinosti je cerkev močno zatajila. Vendar, kakor sem že zadnjič napisal, edinost je sicer zelo dobra in nadvse zaželena, vendar ne za vsako ceno! In še nekaj o Očetovi ljubezni! Kristjani mnogokrat pozabljamo, da nas nebeški Oče ljubi. Radi omenjamo Jezusovo ljubezen, na Očetovo pa pozabljamo, čeprav nam o njej govori Jezus v najbolj znani vrstici Svetega pisma, ko pravi: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Bog Oče je poslal Sina, ker je Oče sam vzljubil svet! Oče je poslal Sina, ker nas ljubi, kakor ljubi svojega Sina. To védenje je čudovito.

V nadaljevanju svoje molitve je Jezus rekel: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.  Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal.  In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih." (Jn 17, 24-26) Tudi na tem mestu Jezus ne prosi Očeta, naj da  Božjemu  ljudstvu časne dobrine, kot so zdravje, bogastvo in podobno, ampak v prvi vrsti za to, da nas ohrani v večno življenje, kar je dobrina, ki je trajna in ostane na veke.  V Jezusovi velikoduhovniški molitvi se prepleta nekaj pomembnih prošenj za nas: za  svetost/posvečenost, za medsebojno edinost in ljubezen ter za to, da bi bili na koncu vzeti v nebeško slavo. Svet, ki ga sestavljajo tisti, ki niso v Jezusu, ne pozna Boga, kajti poznati Boga pomeni poznati njegovo ljubezen. Jezus nam je s svojo smrtjo na križu najpopolneje izrazil svojo ljubezen in ljubezen, ki jo ima Bog do nas. Poznati Boga in njegovo ljubezen ni isto, kot nekaj vedeti o tem. Védenje o Bogu še ni poznavanje Boga. Poznati Boga pomeni, da si z njim v pristnem osebnem odnosu, ki je podoben kot odnos otroka do očeta ali matere.

Kaj lahko rečeš o svojem odnosu z Bogom?
 

Teologija Benedikta XVI.

 Papež emeritus Benedikt XVI. alias dr. Joseph Ratzinger ni kdorkoli. Je eden najpomembnejših in najvplivnejših teologov sodobne Rimsko-katoliške cerkve. O njem in njegovi teologiji sta govorila dr.  Gregg Allison in dr. Carl Trueman. Pogovor je vodil dr. Camden Bucey.