Hm, kar bom napisal, se bo najbrž komu zdelo že kar neverjetno ali celo pohujšljivo. Spadam v
generacijo, ki se živo spominja, kako smo praznovali božič v socialističnih časih. Bila je zimska sivina ali belina, pač odvisno od vremena in padavinskih razmer, božič pa eden od običajnih delovnih dni. Sredstva javnega obveščanja so o prazniku v glavnem molčala, informirala so nas predvsem o gnečah na cesti, ki da so posledica "novoletnih praznikov" v Nemčiji, kjer so delali mnogi jugoslovanski zdomci, ki so se ob praznikih vračali v domovino. Ulice in ceste so bile seveda neokrašene, okraski in "novoletne jelke" so se pojavili šele, ko je bilo božiča konec. Tovarišice v šolah so imele težave, ker so jim premnogi malčki v prostih spisih z naslovom v slogu "Ob novoletni jelki" pisali take nesmisle, kot je ta, da pod novoletno jelko postavimo jaslice. Potem pa je morala tovarišica pojasnjevati, da jaslice nikakor ne spadajo pod novoletno jelko. In v glavah malčkov se je svet še malo bolj zakompliciral. Kakorkoli, treba pa je priznati, da so bili ti božiči res polno doživeti, božična noč pa je bila kot luč v temi. Nekako smo čutili, da je Jezus središče teh praznikov.
Kaj pa zdaj? O, groza! Krašenje mest se začne že novembra, trgovine se že tudi kar v novembru založijo z okrasjem vseh vrst, na trgu je bogata ponudba adventnih venčkov (teh se iz otroštva sploh ne spominjam, ker gre za, če se ne motim, novejši severnjaški import), vse vrvi in leta od štacune do štacune... Obisk trgovine, kjer bi človek kupil reči za vsakdanjo rabo, postane zavoljo kričeče preobloženosti in gneče že kar neprijetna stvar. In kaj šele bo! Tisto, čemur pravijo veseli december se še niti ni dobro začelo. Središče tega nakupovalnega božiča nikakor ni Jezus, ampak prej kak Hermes ali Merkur, oziroma Potrošnik. Sledi še kulinarični božič z razkošnimi božičnimi večerjami, kjer je središče gospod Trebuh, poznamo že tudi božične koncerte (mnogi med njimi nimajo z božičem nobene zveze) in plese (le kje so te odkrili?). Petard in pirotehnike ob tem rajši ne bi omenjal.
Jaz bi pa spet imel tak božič: tih, na zunaj neopazen, brez hrupa in vpitja, kot je bil tisti prvi božič, ob katerem je prišel na svet Božji Sin in kot so bili tisti včasih sivi, včasih pa beli socialistični božiči. Pač odvisno od vremena in padavinskih razmer. Upam, da nisem preveč zahteven.
Kaj pa zdaj? O, groza! Krašenje mest se začne že novembra, trgovine se že tudi kar v novembru založijo z okrasjem vseh vrst, na trgu je bogata ponudba adventnih venčkov (teh se iz otroštva sploh ne spominjam, ker gre za, če se ne motim, novejši severnjaški import), vse vrvi in leta od štacune do štacune... Obisk trgovine, kjer bi človek kupil reči za vsakdanjo rabo, postane zavoljo kričeče preobloženosti in gneče že kar neprijetna stvar. In kaj šele bo! Tisto, čemur pravijo veseli december se še niti ni dobro začelo. Središče tega nakupovalnega božiča nikakor ni Jezus, ampak prej kak Hermes ali Merkur, oziroma Potrošnik. Sledi še kulinarični božič z razkošnimi božičnimi večerjami, kjer je središče gospod Trebuh, poznamo že tudi božične koncerte (mnogi med njimi nimajo z božičem nobene zveze) in plese (le kje so te odkrili?). Petard in pirotehnike ob tem rajši ne bi omenjal.
Jaz bi pa spet imel tak božič: tih, na zunaj neopazen, brez hrupa in vpitja, kot je bil tisti prvi božič, ob katerem je prišel na svet Božji Sin in kot so bili tisti včasih sivi, včasih pa beli socialistični božiči. Pač odvisno od vremena in padavinskih razmer. Upam, da nisem preveč zahteven.
3 komentarji:
Super primerjava! Res, prvi božič je bil precej bolj podoben tihemu božiču pod komunizmom... Kralji, bogataši in velike firme tistega časa so se s čisto čem drugim ukvarjali. :)
Je del tega sestavka v cajtngu Blogorola... Super!
Res? Ne berem Blogorole.
Objavite komentar