"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.
38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno,
potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero
namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo."
39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?
40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.
41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?
42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat,
da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem
očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš
razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata." (Lk 6,36-42)
"Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da mnogi ljudje mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar in ničesar soditi, oziroma presojati. Toda to je le del resnice. Odpuščanje je vsekakor zelo pomembno. To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25) Skladno s svojo padlo človeško naravo smo navajeni svoje grehe in slabosti minimizirati, tuje pa gledati v vsej njihovi razsežnosti, ali jih celo maksimalizirati. Velikokrat opažamo takšne ali drugačne napake pri drugih, za svoje pa smo slepi. Ljudi sodimo na osnovi negativnih stvari, ki jih pri njih zapažamo, ne vidimo pa lastne grešnosti.
Toda rešitev nikakor ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je v zgodovini na nek način bržkone naredila več škode kot razgrajajoča manjšina, saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj! Tako ne more in ne sme iti naprej!" Ko je molčeča večina prišla k sebi in opazila hude posledice svoje pasivnosti, je bilo ponavadi že prepozno. Ravno zato je nepravilna uporaba izreka: "Ne sodite!" lahko tudi usodna.
Jezus s tem izrekom ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata." Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim."
Na začetku pa smo lahko prebrali tudi eno zapoved, ko pravi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" Zapoved je videti nemogoča. Pravzaprav tudi je nemogoča, saj je doslej še nikoli nikomur ni uspelo do popolnosti izpolnjevati. Ampak to je Božji kriterij, ki nas spominja, da smo grešni in nas pošilja k Odrešeniku, kjer nas čaka popolno odpuščanje. Ko dojamemo, koliko nam je po Božji milosti odpuščeno, tudi sami lažje odpuščamo, pa tudi pometanje pred lastnim pragom ni več tako zahtevno opravilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar