Leta 1550 je slovenski reformator Primož Trubar v Pridigi o veri, ki se nahaja na koncu njegovega Katekizma, napisal tudi naslednje:
"Pri tem moramo tudi vedeti, da prava vera stoji le na čisti, resnični Božji besedi in se nanjo naslanja [...] če pa se vera kakega človeka ozira na človeške predpise ali na ustaljene običaje in stoji na človeški besedi, potem taka vera ni prava, temveč je to zgolj nespametno in napačno mnenje, za katero se komu sicer zdi, da je prava vera, vendar to ni. brez Božje besede ne more biti prave vere.." *
Tako. Primož Trubar je torej jasno in razločno stal na načelu, ki so ga v 15. stoletju postavili reformatorji, z Luthrom na čelu. To načelo se imenuje SOLA SCRIPTURA, ali po domače SAMO (Sveto) PISMO. Sola Scriptura pomeni, da je Sveto pismo edina ter najvišja avtoriteta v stvareh vere in morale. V skladu s tem načelom cerkev nima pravice razglašati nobenega nauka, ki bi bil v nasprotju z jasno besedo Svetega pisma, ali ki se ga ne da utemeljiti na njem. Zato so reformatorji iz verskega nauka pometali vso navlako, ki se je skozi stoletja počasi in zanesljivo vtihotapila v verski nauk, in je bila v nasprotju z Božjo besedo, zapisano v Bibliji: podobočastje, papeško prvenstvo, klicanje Marije in svetnikov, vice in kar je še takega. Obenem so reformatorji ponovno odkrili nauk o Božji milosti, ki nas edina rešuje prihodnje jeze.
Problem protestantskih pietistov 18. stoletja je bil, kot se je nekdo slikovito izrazil, da so predali srce Kristusu, razum pa Immanuelu Kantu. Počasi pa je tudi srce odtavalo za razumom, in dobili smo liberalno teologijo. Liberalni protestantski (pa tudi drugi) teologi prodajajo pod krščansko znamko vseh sort stvari: od deizma do panteizma in kar je še takih izmov. Vmes so uspeli izumiti celo teologijo mrtvega boga (majhna začetnica tu nikakor ni naključje). V antiki so ljudje verjeli, da je bil nekoč zlati vek, potem pa da so se stvari vedno bolj slabšale. Nasprotno temu so prosvetljenci in njihovi duhovni dediči (npr. marksisti) verjeli, da je bila nekoč ena sama tema in nevednost, pred nami pa da je svetla bodočnost. Mit o svetli bodočnosti sta zmotili dve svetovni vojni, poleg njiju pa še nekaj nič kaj svetlih totalitarizmov, eden se je celo zaplodil iz marksizma. Potem se je začelo zelo intenzivno zanimanje za človekove pravice, liberalni protestanti pa so se intenzivno vrgli v socialo in skrb za okolje. Seveda ni s socialo in skrbjo za okolje nič narobe, toda Kristus ni ustanovil cerkve zaradi sociale in skrbi za okolje, ampak, da bi oznanjala evangelij. Tu pa liberalna teologija popolnoma odpove. Poleg tega cerkev nikoli ni verjela, da je bil kdaj zlati vek, niti da bodo naša človeška prizadevanja kdaj prinesla kako zelo svetlo bodočnost. S tem nočem reči, da so prizadevanja za boljši jutri napačna, ampak le, da ne sodijo v primarno dejavnost cerkve.
Krona vsega pa je mrzlično prizadevanje mnogih protestantov, teologov, pastorjev, pa tudi laikov, da bi bili relevantni, da bi jim svet prisluhnil. V cerkev so vpeljali mnoge novotarije, s svojimi interpretacijami uničujejo avtoriteto Božje besede, na njeno mesto pa postavljajo sodobno kulturo. Kultura je po njihovem tista, ki naj diktira vero in prakso cerkve. Svet seveda po eni strani ploska tem pojavom, po drugi strani pa jo cerkev, ki se popolnoma identificira s svetom, vedno manj zanima. Cerkev je zanimiva, dokler deluje drugače kot svet, dokler deluje v nasprotju s posvetnjaško kulturo. Apostol Pavel ni rekel, naj bomo inkluzivni, ampak: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Pavel ni oznanjal nekakega pomehkuženega Jezusa, kot ga predstavljajo pietistično in liberalno navdihnjeni, ampak: "Križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,23) Pavel ni prav nič zaljšal in sladkal krščanske resnice, da bi laskal svetu, kot to počnejo liberalni pridigarji. Svet rimskega cesarstva, v katerem je živel, je bil podobno multikulturen, seksualno promiskuiteten ipd., kot je naš čas. Prikrajšani so bili edino za sodobne medije, ki bi jim distribuirali moralno nesnago, katere smo danes deležni na vsakem koraku. To, da je Pavel živel in deloval v popolnoma drugačnem "kontekstu", kot je sodobni svet, je navadno sprenevedanje ali pa nevednost. Moralni "kontekst" tistega časa je zelo podoben današnjemu. Ravno zato je treba danes povedati ljudem isti evangelij, kot ga je oznanjal Pavel. Ta večno isti evangelij pa pravi, da je bil Kristus predan v smrt za naše grehe, in da je vstal zaradi našega opravičenja. Kdor vanj veruje, ima večno življenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4 Jn 3,14-16.). Nihče se ne more odrešiti s svojimi dejanji in prizadevanji, ampak le po milosti, ki jo lahko prejmemo samo po veri (cf. Rim 3,22 ss. Ef 2,4-9). Pavel je pisal Timoteju: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak
si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči
svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) Ta čas je že davno prišel. V Kristusovo cerkev so se vtihotapili učitelji, ki so uvedli vse mogoče nauke in prakse, ki ne gredo skozi sito Sola Scriptura. Cerkve, ki izhajajo iz reformacije, so pometle s temi zlorabami. Ampak stara zgodba se ponavlja tudi v teh cerkvah. Pridigarji oznanjajo in delajo stvari, ki so všečne svetu, češ, saj se je vendar treba prilagajati, da ne bomo izpadli srednjeveški. Toda učinek je ravno nasproten od pričakovanega. Liberalne denominacije doživljajo največji osip. Države, ki so bile nekoč svetilniki evangeljske resnice, so danes duhovna puščava, ki jo zapolnjujeta new age in islam.
Rešitev problema ni v več modernizma, moralizma in v več prilagajanja svetu, ampak v več evangelija. Zato je apostol napisal: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)
Ni komentarjev:
Objavite komentar