Bogataš, Lazar in prioritete

"Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. 20 Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. 21 Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. 22 Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. 23 In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. 24 Zaklical je: 'Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.' 25 Abraham mu je rekel: 'Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. 26 Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.' 27 Nato mu je bogataš rekel: 'Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!' 29 Abraham mu je dejal: 'Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!' 30 Ta pa mu je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.'" (Lk 16,19-31)

Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju je  ena najbolj znanih Jezusovih prilik. Prva stvar, ki nam lahko pade v oči, je ta, da je v njej  poimenovan eden od glavnih protagonistov prilike, iz česar lahko sklepamo, da gre za dogodek iz resničnega življenja. Zanimivo je tudi  to, kateri od obeh mož je  poimensko omenjen, tisti, ki je bil rešen. Obstaja več razlag prilike, odvisno od osebnih preferenc razlagalcev, med katere sodijo na primer take, ki so jih skovali agitatorji socialnega "evangelija", teologije osvoboditve in kar je še takega. 

Seveda se ob priliki poraja kar nekaj vprašanj, na primer, zakaj je prišel bogatin v pekel, Lazar pa v Abrahamovo naročje. Asketsko usmerjeni bodo rekli, da zato, ker je prvi na tem svetu užival, drugi pa trpel. Socialno občutljivi bodo rekli, da zato, ker se prvi ni zmenil za reveža pred svojimi vrati, drugi pa si je zaradi krivic, ki jih je dan za dnem doživljal, zaslužil priti v Abrahamovo naročje. V obeh primerih gre  za zaslužnost trpečega, oziroma zapostavljanega. V resnici pa ne gre za to,  pravzaprav nam Jezus v priliki ne ponuja nobenega neposrednega odgovora na to vprašanje. kakorkoli, iz širšega konteksta Biblije je jasno razvidno, da se nihče ne odreši po lastnem trpljenju in po lastnem prizadevanju, ampak samo po milosti preko vere (cf. Rim 1,18. 3,22. Gal 2,15. Ef 2,8. Itn.).  

Težko verjamem, da omenjeni bogataš ne bi "nekaj"  veroval, vendar je treba poudariti, da vsaka vera ne rešuje. Sv. Jakob pravi: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19) Obstajajo torej vrste "vere", ki nič ne pomagajo. Lahko verujete v obstoj nekega božanstva, a vam to nič ne pomaga. Omenjeni bogataš je najbrž verjel v obstoj Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga. Verjetno je celo izvrševal predpisane verske dolžnosti, a mu to vseeno ni nič pomagalo. Njegova "vera" je bila prazna, ker je dajal prednost polnjenju svojega trebuha. Njegove prioritete so bile podobne prioritetam sodobnega slehernika. Če bi Jezus danes povedal to priliko, bi  morda njen začetek formuliral nekako takole: "Živel je bogataš. Oblačil se je v izbrane Cardinove kroje, na roki nosil uro znamke Rolex, se prevažal z mercedesom ali z lastno jahto, hodil je v najekskluzivnejše restavracije, pil izbrane šampanjce in viskije ter bival v najimenitnejših hotelih. O njem so poročali vsi mogoči mediji po svetu."  Morda bi še omenil, da  je   bogataš tu in tam, ali celo  redno zahajal v cerkev, pogrebni obred zanj pa opravil kak škof ali ugledni pastor...

Na drugi strani imamo ubogega Lazarja, čigar duh  je po smrti pristal v "Abrahamovem naročju". Kot sem že povedal, njegovo ime ni brez razloga navedeno v priliki. Bog namreč pozna svoje po imenu, saj je rekel Mojzesu: "Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh." (2Mz 33,12b) Prerok Izaija pa pravi: "Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si." (Iz 43,1b) pri Pavlu beremo:  "Toda trdni Božji temelj stoji in ima tale pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19a) Obstaja torej kategorija ljudi, ki jih Bog pozna po imenu.  Poznati nekoga po imenu pomeni v bibličnem jeziku tesno skupnost s to osebo (seveda pozna tudi imena drugih, a v drugačnem smislu). Dalje, Lazarjevo življenje je bilo polno trpljenja in žalosti. Modri Salomon je napisal: "Bolje je hoditi v hišo žalovanja, kakor hoditi v hišo gostije: kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu." (Prd 7,2) Salomon zagotovo ni bil kak zagrenjeni sovražnik veselja. S tem je povedal, da je srečanje s smrtjo v naši okolici za nas zelo koristno, saj nas spomni na našo minljivost, veseljačenje pa pomeni beg pred neizbežno resničnostjo. Lazar ni imel  nobene možnosti za zabavo. Kot je razvidno iz prilike, so bili njegovi edini obiskovalci psi, ki so lizali njegove rane. Toda Bog ima svoje kriterije. Njega ne gane naša hiša, avtomobil, količina denarja na bančnem računu in kar je še takega.  Božje kraljestvo deluje kot narobe obrnjeno človeško kraljestvo. Kar je pri nas na vrhu, je lahko pri Bogu na dnu in obratno.  Zato pravi apostol Jakob: "Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo?" (Jak 2,5) 

Je torej treba biti reven, da bi se lahko odrešil. Ne, toda dejstvo je, da se ljudje ki nekaj pomenijo in ki nekaj imajo, zelo radi zanašajo na tisto, kar so in na tisto, kar imajo.  V tem primeru je njihov bog njihova titula, znanje, premoženje, spolnost in kar je še takega. Častijo dar, pozabijo pa na Darovalca, kar je malikovanje. Malikovanje je torej precej širša stvar, kot čaščenje takih in drugačnih podob. Pomembno je torej, kje so naše prioritete in v koga ali kaj polagamo svoje zaupanje. Če bi bogataš polagal svoje zaupanje v Boga, ne v svoje bogastvo in uživaštvo, bi se njegova zgodba popolnoma drugače iztekla. Če bi veroval Bogu, bi ravnal z ubogim Lazarjem vsaj približno tako tako, kot pričakuje Bog: "Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš in se ne potuhneš pred svojim rojakom?"  (Iz 58,6.7) Bogataš iz  prilike se ne bi odrešil, ker bi nahranil, oblekel in oskrbel Lazarja, ampak bi ga nahranil, oblekel in oskrbel, če bi bil bogataš odrešen. Toda zadeva je bila žal drugačna. Zaradi napačnih prioritet je mož zamočil na celi črti, tako na tem kot na onem svetu.

Še na en nauk prilike bi rad opozoril. Po smrti ne bo možno popraviti, kar smo dokončno  pokvarili na tem svetu. Kdor polaga svoje zaupanje v premoženje, svoje sposobnosti, zabavo in vse mogoče potrebne in nepotrebne stvari,  bo končal enako kot bogataš v zgornji priliki. Bogastvo ni pogoj za pogubljenje, enako kot ni revščina in trpljenje pogoj za zveličanje. Edini pogoj za zveličanje je naša vera, oziroma trdno zaupanje v to, da je Kristus v nekem trenutku umrl za naše grehe in tretji dan vstal za naše opravičenje. V njem in v njegovem imenu imamo popolno odpuščanje vseh grehov.  Lazar ni bil brez greha, toda očitno je veroval. Ker je bil Jud, je poznal Odrešenika le skozi predpodobe, ki jih je ponujala Stara zaveza, kajti Nova zaveza še ni nastopila. Psalmist vabi: "Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče." (Ps 62,9), Gospod Jezus Kristus pa zagotavlja: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  To je Božja ponudba in Božji dar. Ta dar nič ne stane, da pa neskončno veliko.