Britanski menih Pelagij, ki je živel in deloval na prelomu 4. in 5. stoletja, je bil začetnik še danes zelo razširjenega nauka, po katerem je človek vsaj teoretično zmožen tudi brez Božje pomoči doseči zveličanje. Po tem nauku naj bi bilo zveličanje povsem odvisno od človekove svobodne volje. Ta nauk je bil leta 418 obsojen na pokrajinskem cerkvenem zboru v Kartagini.
Pelagijevi pristaši so živeli strogo asketsko življenje, da bi s svojo "svobodno voljo" in iz lastne moči prislužili odrešenje.
Pelagijanstvo v blažji različici (Božja milost je sicer za zveličanje potrebna, a človek z njo sodeluje po svoji svobodni volji) je sčasoma postalo službeni nauk rimske cerkve, prisotno pa je tudi v mnogih cerkvah, ki se sklicujejo na reformacijsko dediščino, danes pa se je po zaslugi liberalne teologije razširil tudi v cerkve, ki so mu nekoč nasprotovale.
Nauk magisterialnih reformatorjev (Luther, Calvin) je v opreki z nauki pelagijancev vseh vrst.
Ni komentarjev:
Objavite komentar