Na spodnji povezavi se nahaja zanimiv pogovor med pastorjem Jaredom Beairdom in Danom Borvanom, ki je strokovnjak za cerkveno zgodovino. V njem Dan Borvan pripoveduje o vplivu srednjeveške katedrale na oblikovanje maše in srednjeveške teologije. Srednjeveški človek je bil pobožen, a se je čutil zelo oddaljenega od Boga, kar je poudarjala in dodatno sooblikovala srednjeveška cerkvena arhitektura, zlasti stavbe stolnih cerkva. Srednjeveški vernik je bil tako rekoč popolnoma izgubljen. Zato je srednjeveška teologija razvila sistem, preko katerega naj bi se vernik bližal neskončno oddaljenemu Bogu. V ta sistem polagoma vključili Marijo in svetnike, preko katerih naj bi se izgubljeni vernik bližal strašnemu in skorajda nedosegljivemu Bogu, poleg teh pa tudi duhovniška kasta, ki naj bi bila pooblaščena, da v obredu maše (ki je bil zavoljo večini nerazumljive latinščine, tihih molitev, čudovitega koralnega petja, kadila in bleščečih mašnih oblačil nadvse misteriozen) prikliče na oltar samo presveto telo in kri Jezusa Kristusa, izmislili pa so si tudi druga "sredstva milosti". Poleg navedenega so iznašli še vice, ki naj bi omogočale posmrtno očiščevanje grehov, o katerem ne Kristus ne apostoli niso ničesar povedali.
Pogovor traja manj kot 25 minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar