Na Slovenskem danes bržkone ni osebe, ki ne bi vedela za reformacijo. Že zaradi prostega dne, ki nam vsako leto za en dan podaljša čas okrog vseh svetih, letos pa nam bo celo podaljšal vikend. Okrog tega dne se vse suče okoli Trubarja, začetkov slovenske književnosti, malo manj Luthra, nekateri pa celo vedo kaj povedati vplivu reformacije na človekove pravice. Protestantska reformacija je res sprožila ogromen brainstorming in je vplivala na porajanje novih idej ter nastanek reformacijskih cerkva, po drugi strani pa celo na disciplinsko reformo v stari cerkvi.
Brez deformacije ne bi bilo reformacije. Srednjeveška cerkev je v času poznega srednjega veka in renesanse padla zelo nizko. To se je najbolj izražalo skozi različne pojave, kot je korupcija, kamor smemo šteti simonijo (kupovanje donosnih cerkvenih služb) in nepotizem (ko sorodniki vplivnežev, npr. papežev, zasedajo visoke položaje v cerkvi) ter skozi skoraj popolno moralno dekadenco. V srednjem veku se je pojavilo nekaj gibanj, ki so skušala prenoviti cerkev, toda morale se ne da popraviti z več morale, ampak z evangelijem, tega pa je cerkvi na pragu novega veka primanjkovalo kot Sahari vode, kajti vse dejanje in nehanje srednjeveške cerkve se je odvijalo skozi zakramentalni sistem. Hočeš odpuščanje grehov? Pojdi k spovedi in delaj pokoro! Opravljaj dobra dela! Hočeš prejeti kako posebno milost? Daj ali plačaj za mašo! Se hočeš po smrti čim prej rešiti iz vic? Tvoji bližnji naj darujejo za maše! Vse je bilo v obliki: "Pojdi! Daj! Daruj!" Evangelij pa pravi, da je Jezus Kristus tisti, ki je šel prostovoljno v smrt na križu ter dal in daroval samega sebe v spravo za naše grehe in izpolnil vse, kar bi morali mi izpolniti. Ne, o takem evangeliju se takrat ni govorilo, Božja beseda pa je bila za vernika zaprta, ker je niti niso prevajali v ljudske jezike. Pa tudi če bi jo, je bilo s knjigami težko, ker so bile pisane na roko in zelo drage. Tudi nivo pismenosti je bil takrat zelo nizek. Reformacija torej pomeni izhod iz deformacije, v katero se je počasi in zanesljivo zapletla srednjeveška cerkev.
Da bi bolje razumeli reformacijo, je prav, da poznamo njena načela. Gre za tako imenovane solae reformacije (sola = samó, le): sola gratia, sola fide, sola Scriptura, solo Christo, soli Deo gloria. Pa jih na kratko preletimo!
Samó po milosti
Protestanti ponavljamo za apostolom Pavlom, da se more posameznik zveličati samo po milosti. V človeku v postedenskem obdobju ni ničesar, s čimer bi si mogel zadobiti ali prislužiti zveličanje. Potrebna je milost, ki je brezplačen Božji dar. Omenjeni apostol takole opisuje naravno stanje človeka in vlogo Božje milosti pri njegovem odrešenju:
Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov, 2 v katerih ste nekoč živeli na način tega sveta, ko ste sledili poglavarju oblasti zraka; ta duh zdaj deluje v sinovih neposlušnosti. 3 Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih mesenih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in smo bili po naravi otroci jeze kakor drugi. 4 Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, 5 čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. (Ef 2,1-5.9)
Apostol ne pravi, da smo bili na smrt bolni, ampak duhovno mrtvi. Tiste, ki jih je Bog vzljubil, je napravil duhovno žive, pa ne zaradi njihovih zaslug, ampak po milosti. Odrešeni nismo zaradi svojih del, kajti, če bi bilo odrešenje iz del, milost ne bi bila več milost, ampak dolžno plačilo (cf. Rim 4,4. 11,6).
Samó po veri
Seveda se milosti ne da prejeti z rokami ali z usti. Upravičeno moremo reči, da je roka in usta milosti vera. Le po njej lahko prejmemo milost. Apostol Pavel pravi, da smo opravičeni iz vere (cf. Rim 1,17):
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, 2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. (Rim 5,1.2)
Bog nam je torej po veri odprl dostop v milost. Mi sami nismo začetniki zveličavne vere, oziroma, mi sami ne "proizvajamo" vere, ki bi nas mogla rešiti. Tudi vera je iz Božje milosti, torej Božji dar.
Samó Sveto pismo
Tradicionalne cerkve učijo, da je Sveto pismo le del cerkvenega izročila, drugi del pa da je ustno izročilo. Rim je pri tem še posebej kreativen, saj veruje, da je čas individualnih razodetij, zapisanih v Svetem pismu že zaključen, čas kolektivnih razodetij pa da še vedno traja. Zato šele 1900 let od Marijine smrti dogma o njenem vnebovzetju, 1800 let od Petrove smrti pa dogma o nezmotljivosti rimskega škofa, kadar ex cathedra oznanja kako versko resnico ali moralni nauk. V prihodnje se obeta razglasitev Marije za soodrešiteljico, kar bo še en vrh rimske blasfemije. Rim pravi, da je Sveto pismo v službi izročila, reformacijske cerkve pa učijo, da je izročilo v službi Svetega pisma. Reformatorji so sprejemali tisti del izročila, ki je brez nadaljnjega kompatibilen z naukom Biblije, zavrgli pa vse srednjeveško praznoverje in drugi balast, ki se je nakopičil preko stoletij. Sprejemamo nauke, ki gredo skozi sito Svetega pisma. Tiste, ki ne gredo skozi, zavračamo. To je bistvo principa sola Scriptura, ne pa, da ne bi smeli imeti poleg Svetega pisma še kakih drugih knjig, formulacij in podobnega, kot menijo nekateri. Apostol Pavel piše:
Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, 17 da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (1Tim 3,16.17)
Sv. Irenej Lyonski, na katerega se rimski krogi zelo radi sklicujejo, je napisal: "Od
nikogar drugega se nismo učili o načrtu našega zveličanja, kakor od tistih, po
katerih je prišel do nas evangelij, ki so ga nekaj časa javno oznanjali, v
poznejšem času pa so nam ga po Božji milosti izročili v Pismu, ki je osnova in steber naše vere."* Irenej torej pravi, da je osnova in steber vere kristjanov ni izročilo, ampak Sveto pismo. S svojimi izročili so se tedaj ponašali gnostiki, proti katerim je pisal Irenej.
Samó po Kristusu
Jezus Kristus je edini vir zveličanja. On nikdar in nikjer ni trdil, da bi vodilo do Boga nešteto poti, kot danes trdijo razni liberalni teologi, ki so se izneverili vsem načelom reformacije in delujejo le še po načelu trenutne kulturne relevantnosti. Jezus sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Apostol Peter pa je glede tega rekel judovskim velikašem: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." (Apd 4,12) Niti Marija, niti Krišna, niti Mohamed, niti sveti Peter ali katerokoli drugo ime ni dano ljudem, po katerem bi se lahko rešili. Nekateri pravijo, da je tako gledanje ozko, pa še prav imajo, saj je s tem v zvezi Jezus povedal: "Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo." (Mt 7,13.14) In ta ozka vrata pomenijo Jezusa (cf. Jn 10,7.9) Ob drugi priložnosti pa je dvomečemu Nikodemu, rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne
pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus Kristus je živo središče krščanstva. Vsi začetniki velikih svetovnih verstev so govorili nekako takole: "Jaz nisem nič, pomemben je nauk, ki ga oznanjam." Teoretično bi bilo torej možno, da bi njihovi nauki obstajali tudi brez njih. Če krščanstvu odvzamemo osebo Jezusa Kristusa, njegovo žrtveno smrt in vstajenje, potem ga zvedemo na peščico moralnih naukov in ubijemo evangelij. To bi pomenilo konec krščanstva (ne pa seveda konca liberalne teologije, ki bi pač naprej pletla svojo filozofijo in moralko). Le zakaj se danes mnogi s tolikšno vnemo lotevajo ravno Jezusove zgodovinske osebnosti in denimo odkrivajo njegove domnevne grobove z njegovimi posmrtnimi ostanki, glede česar so nadvse uspešni, saj so jih že kar nekaj odkrili? Tu jim ne gre na roko fizika, kajti eno celotno truplo težko leži v dveh ali treh grobnicah hkrati. In v tem je njihov problem. Še enkrat ponavljam: Jezus Kristus je središče in srce krščanske vere. Samo po njem prihaja odrešenje.
Samo Bogu bodi slava!
To je zadnje načelo, ki je bolj znano med tistimi, ki smo bolj pod vplivom Calvinove teologije. Če je Luthrova teologija izrazito kristocentrična, obstaja v Calvinovi tudi teocentrični (bogosrediščni) poudarek, odnosno poudarek na troedinem Bogu. Tudi tu se kaže močan vpliv apostola Pavla, ki je med drugim napisal naslednjo hvalnico:
O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!Le kako se vernega človeka ne bi dotaknile te besede, ki jih je izrekel apostol narodov? Ne glede na to, kaj je pisal pokojni Christopher Hitchens, je Božja veličina tako neskončna, da se ne da opisati. Vse, kar lahko rečemo o Bogu, je kot jecljanje majhnega otroka.
34 Kdo je namreč spoznal Gospodov um?
Ali kdo mu je bil za svetovalca?35 Ali kdo mu je prej kaj dal,da bi mu morali dati povračilo?36 Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen. (Rim 11,33-36)
In že smo pri koncu. Teh nekaj odstavkov sem napisal, da jutrišnji dan reformacije ne bo le literarno-zgodovinsko spominjanje, oziroma ponavljanje šolske snovi, ampak spodbuda k dejanski reformaciji duše. Ta je možna le po milosti, po veri, preko Božje besede, zapisane v Svetem pismu in po Kristusu ter njegovi smrti in vstajenju. Za zaključek pa še Pavlova doksologija:
Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. Amen. (1Tim 1,17)
* Vir: New Advent >>>
Ni komentarjev:
Objavite komentar