Polom in napoved obnove

37. poglavje knjige preroka Ezekiela, zlasti njegov prvi del,  je najbrž najbolj znan odlomek omenjene knjige. Posvetili se bomo ravno temu delu, ki si ga lahko preberete ga  na TEJ povezavi. 

V njem  opisuje prerok videnje, v katerem ga je Bog odvedel v dolino, polno človeških kosti.  To se je dogajalo v času, ko je bil Jeruzalem zavzet in porušen s strani Babiloncev, mnogi Judje pa so bili izgnani v Babilon, zaradi česar se je tega obdobja prijel izraz babilonsko suženjstvo. To je bil čas popolnega nacionalnega poloma in obupa, v katerem je nastal 137. psalm, katerega avtor je takole opisoval usodo Božjega ljudstva:

Ob rekah Babilona,

tam smo sedeli in jokali,

ko smo se spominjali Siona.

2 Na vrbe v njegovi sredi

smo obesili svoje citre,

3 kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi,

naši mučitelji veselo rajanje:

"Zapojte nam katero sionskih pesmi!"

 

4 Kako bi mogli peti GOSPODOVO pesem

na tuji zemlji?

5 Če pozabim tebe, Jeruzalem,

naj moja desnica pozabi prijem.

6 Jezik naj se mi prilepi k nebu,

če se te ne bom spominjal,

če ne bom povzdignil Jeruzalema

nad vrh svojega veselja.  (Ps 137,1-6)

Toda, ravno v času velike nacionalne nesreče je Bog v videnju  doline polne kosti vprašal preroka Ezekijela: "Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?" (Ezk 37,3a)  Ker je bila nesreča Božjega ljusdstva tako silna, Ezekijel ni bil prepričan, da bi se to lahko zgodilo (cf. ibid. 3b). Tedaj je Bog ukazal preroku, da stori nekaj, kar je bilo videti popolnoma nesmiselno, totrej, naj prerokuje nad kostmi, pri čemer naj bi Bog opravil svoj del posla (cf. ib. v. 4.5). V prvi fazi prerokovanja so bila obnovljena telesa, a niso imela v sebi duha (cf. ib. v. 8). V naslednji fazi je Ezekijel na Božji ukaz prerokoval duhu in ljudje so oživeli. To videnje je imelo globlji pomen in je služilo kot spodbuda Božjemu ljudstvu, ki je bilo tedaj popolnoma brez upanja (cf. ib. v. 11).  Toda Bog je imel s svojim ljudstvom svoj načrt: 

Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. 13 Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. 14 Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, GOSPOD, govoril in storil, govori GOSPOD. (ib. vv. 12-14)

V hudih časih,   ko   je že kazalo, da je  izraelsko ljudstvo  na najnižji možni točki, oziroma, ko so bili Izraelci v to čisto prepričani,  je Bog svojemu ljudstvu posredoval upanje na oživitev, vrnitev v domovino ter obnovo njihovega naroda in domovine. Uporabljena  metafora na temo doline polne kosti ima tudi eshatološke razsežnosti, saj nas spominja na blaženo upanje, v katerem živi danes Božje ljudstvo, ko pričakuje ponovni prihod našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Apostol Pavel pravi: "Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa." (Flp 3,20)

Bog deluje v vsakem času v skladu s svojim lastnim načrtom. S svojim Duhom obnavlja ljudi, kakor sam hoče in jih pripravlja za svoje kraljestvo. Izraelci, ki so bili v suženjstvu, so imeli pred očmi predvsem usodo svoje države kot politične in verske tvorbe ter zemeljske domovine. Sodobno Božje ljudstvo pa nima pred očmi le svoje zemeljske domovine (čeprav tudi te ne zanemarja!), ampak zlasti nebeško domovino, saj je naš Gospod rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36).