Blagoslovljene velikonočne praznike

Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. 2 Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. 3 Med seboj so govorile: "Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?" 4 Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. 5 Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. 6 On pa jim je rekel: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. 7 Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'"  8 Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.   (Mr 16,1-8)

Zaradi bližajoče se pashe je bilo treba Gospodovo truplo na hitro pokopati, ne da bi pred tem opravili njegovo maziljenje. Zato se je skupina pogumnih žensk, moški so se iz strahu pred oblastjo in Judi skrili, odločila, da to delo opravi po končanih praznikih. Pred njimi pa se je pojavil problem, kdo jim bo odvalil kamen od groba, v katerega so položili Jezusa, saj pri teži kamna zagotovo ni šlo za malenkost. Taki kamni so namreč tehtali od ene do dve toni. A njihova skrb je bila nepotrebna: grobnica je bila odprta, tam navzoči angel pa jim je sporočil veselo novico, da je bil naš Gospod Jezus Kristus obujen. Ženske so bile prestrašene, a ne vem, ali zaradi angelske prisotnosti ali zaradi praznega groba, najbrž kar zaradi obojega. Angeli niso krilata bitjeca z ženskimi telesi, kot jih prikazujejo pobožne podobe, ampak bitja, ki so se jih vsi, ki so jih kdajkoli videli, nemalo prestrašili. Zaradi strahu so zbežale od groba in bile vso pot tiho...

Pri mnogih ljudeh se poraja vprašanje, kakšen pomen in smisel  ima sploh Jezusovo vstajenje od mrtvih. O tem se je lansko leto  na tem spletniku spraševal bralec Rado, ki je napisal:

"Pa je Jezus Kristus zares vstal od mrtvih?" Le čemu je to važno? Mar ima odgovor na to vprašanje kakršenkoli vpliv na našo vsakdanjo borbo za preživetje? Nima! Ne vznemirjajmo se torej zaradi takšnih vprašanj.

Res, zastavil je dobro vprašanje in hkrati podal pričakovan odgovor. Če govorimo o vsakdanjem preživetju le kot o jedenju, pitju, spolnih aktivnostih, razvedrilu ter o vsakdanji borbi za pravkar omenjene stvari, potem je to vprašanje zagotovo brezpredmetno, in se zaradi njega še zdaleč  ne splača vznemirjati. Vse skupaj bi lahko torej lahko zvedli  na stavek: "Če mrtvi ne morejo biti obujeni, jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli." (1Kor 15,32. Cf. Iz 22,13) Če je človek le nekakšen skupek atomov in molekul, ki so po nekem popolnem naključju priletele skupaj, potem tudi smisel nima nobenega smisla. Če pa je človek nekaj več, potem je stvar bistveno drugačna, ampak se lepo ujema s tem, kar je napisal apostol Pavel, ko pravi:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17) Kristusovo vstajenje je potemtakem  ključna točka krščanskega oznanila, ključna postavka evangelija. Zato se kristjani zaradi Kristusovega vstajenja ne vznemirjamo, ampak se ga veselimo. Apostol v istem poglavju povzema bistvo evangelija, ko pravi: 

Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem. 2 Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero. 3 Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. 4 Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. 5 Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. 6 Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. (1Kor 15,1-6)

Vstajenje od mrtvih ni bilo za Jezusove in Pavlove sodobnike nič bolj logična zadeva, kot je za nas čas. Judje so sicer verjeli v vstajenje, a šele ob koncu časov. Da bi kak posameznik kar tako vstal od mrtvih, jim ni prišlo na kraj pameti. Grki in Rimljani so verjeli v nesmrtnost duše, telesno vstajenje je bilo zanje popolnoma nepojmljivo, saj so imeli  telo v glavnem za nekaj, kar je manj vredno od duše.  Ravno zato se je Pavel skliceval na priče Jezusovega vstajenja, katere našteva, saj je bila večina med le-temi tedaj še živa. V 15. poglavju 1. pisma Korinčanom beremo, da je bila celo mnogim korintskim kristjanom ideja telesnega vstajenja tuja. Zato jim je Pavel na kratko in jedrnato podal vsebino evangelija, ko pravi, da je Kristus umrl za naše grehe, bil pokopan in bil obujen od mrtvih.  Zelo podobno pripoveduje na drugem mestu, kjer hkrati izpostavlja smoter vstajenja, ko pravi: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  Če bi Jezus samo umrl, ne bi bila ta smrt noben dokaz, da je ravno on nekaj posebnega. Šele njegovo telesno vstajenje je tisto, kar nam daje jamstvo za opravičenje. Pod "nam" ne mislim vseh ljudi, ampak tistih, ki to opravičenje sprejemajo.

V spletnem Guardianu se je pojavil zanimiv in dober članek z naslednjim (najbrž za koga šokantnim) naslovom: "Krščanstvo, ki je pravilno razumljeno, je religija zgub". Nekaj podobnega je trdil Friedrich Nietzsche. Res je, pred Bogom smo vsi zgube in ničeta, zato smo pred njim "vsi glih", kot piše zraven vrat na Trubarjevi domačiji na Rašici. Greh namreč ni noben hec, vsakdo od nas je podedoval smrtonosno dozo tega Adamovega strupa, zato pravi Pavel: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,22b.23) Pri grehu ne gre le storjena ali opuščena dejanja, ampak za celokupno človekovo naravnanost  v njegovem naravnem stanju upora proti Bogu. Ta splošna naravnanost poraja grešna dejanja. pri tem ni nihče izjema, zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Da, ali pa jaz, ali pa ti... Ni nobene razlike.  Zato je pomembno, da smo deležni opravičenja. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera, vse naše opravičenje prazno, ali, kot je rekel Pavel, še smo v svojih grehih.  (cf. 1Kor 15, 17) Toda Kristus nam je s svojim življenjem, ki ga je preživel v  popolni poslušnosti nebeškemu Očetu, prinesel dosti več od jedenja, pitja in kar je še takega. Njegova poslušnost, ki je dosegla najvišjo potrditev s sramotno smrtjo na križu, je odvzela vso sramoto in krivdo  našega greha ter nam prinesla popolno opravičenje. Njegov stavek: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  pomeni, da je bila z njegovo smrtjo dovršena sprava za grehe sveta. Njegovo vstajenje od mrtvih pa je  kakor pečat na to dejanje sprave med grešnim človekom in svetim Bogom.  Zato pravi Pismo: "Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih." (Kol 1,19.20) 

Sprave, o kateri beremo, pa ni deležen vsak, ampak le tisti, ki se po Kristusu bližajo Bogu (cf. Heb 7,25).  Zato je pomembna vera vanj, a ne kakršna koli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jak 2,19b)  Trepetajo, ker je njihova "vera" brezpredmetna, saj jim ne prinaša nikakršnega odrešenja, ampak bivajo v stanju večne pogubljenosti, v katero hočejo s svojo aktivnostjo potlačiti tudi ljudi, pri čemer niso ravno neuspešni.    Biblična vera je več kot prepričanje, da nekdo ali nekaj je. Ta vera pomeni popolno zaupanje in osebni odnos z Bogom. Jezus je s tem v zvezi izrekel znameniti stavek, ki sem ga v tem spletniku že ne vem kolikokrat citiral: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Njegov križ in vstajenje nam sicer res ne jamčita večjega kosa potice ali šunke na mizi, nam pa zato  vera v v Jezusa in v njegovo popolno in dovršeno delo jamči delež v njegovem kraljestvu.

Aleluja! Blagoslovljene velikonočne praznike!