Dediči nejevernega Tomaža

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: "Gospoda smo videli." On pa jim je rekel: "Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." (Jn 20,24.25)

Jezusovi apostoli so bili zelo zanimiva in nadvse zdruščina, zlasti kar se njihovih značajskih lastnosti tiče. Tudi Tomaž je bil zanimiv, lahko bi rekli, da mu ni bil tuj niti cinizem. Kot je lepo razvidno iz zgornjega odlomka, je bil tudi skeptik, oziroma človek, ki se je dal prepričati samo na izkustven način. Kakorkoli, ko so mu njegovi apostolski tovariši povedali, da so videli Gospoda, ni delil z njimi njihovega navdušenja, saj je vendar splošno znano, da mrliči po smrti ne hodijo naokoli, razen morda v kakih zgodbicah poganskih ljudstev, med katera pa  ne štejemo Judov. Toda na koncu se je izkazalo, da je Jezusov grob prazen, kar sledilcem nejevernega Tomaža, ki jih je dosti več, kot (pozneje) vernega Tomaža, ne odgovarja preveč. Od tistega časa do danes so sicer odkrili že nekaj "pristnih" grobov z Jezusovimi posmrtnimi ostanki, ki pa niso zdržali konkurence s praznim grobom.

1. Apostoli so si vse skupaj gladko izmislili. Res si mnogi ljudje  izmišljajo različne stvari, da bi prišli v središče pozornosti, ali pa, da bi od tega pridobili materialne in druge koristi. Toda kakšno korist so imeli od svojega oznanjevanja od mrtvih vstalega Kristusa apostoli?  Zasmehovanje, batine, preganjanje,  mučeniška smrt in ostalo, česar so  bili deležni,  niso nobena korist, prej obratno. Kot poročajo evangeliji, tudi apostoli na začetku niso doumeli, kaj se je zgodilo, ampak so se čudili (Lk 24,11.12). Poleg tega bi lahko judovski voditelji ob vsakem času dokazali laž, če bi imeli na razpolago Jezusovo truplo, tega pa niso imeli.
2. Apostoli si sicer niso vsega skupaj izmislili, ampak so halucinirali. Je možno, da deset ljudi istočasno na enak način halucinira na isto temo?  Potem se jim pridruži še enajsti (Tomaž), je torej potem sinhrono haluciniralo vseh enajst? Nato  ga je, po Pavlovem pričevanju, videla skupina, v kateri je bilo nad petsto ljudi (1Kor 15,6). Lahko petsto ljudi naenkrat halucinira, pri čemer  vidi eno in isto osebo? Mislim, da to ni mogoče. Tudi v tem primeru bi se dala zmota dokazati s truplom, ki pa ga ni bilo. 
3. Jezus ni res umrl na križu, ampak je preživel in se zbudil v grobu, nato pa jadrno odkorakal ven. Rimljani so zelo dobro obvladali postopek križanja, oni so bili za to specialisti. Evangelist Janez, ki je bil prisoten pri križanju, opisuje, da je na koncu rimski vojak preveril Jezusovo smrt tako, da mu je s sulico predrl stran, nakar sta pritekla "kri in voda" (Jn 19,34).  Pa tudi, če bi res nekako preživel, kako bi lahko po vseh mukah, skozi katere je šel,  napol mrtev človek od znotraj premaknil več kot tono težak kamen, ki se ga je dalo premakniti iz ležišča  le od zunaj in s strani?
4. Jezus ni res umrl na križu (muslimanska verzija). V Koranu piše: "A niso ga ubili, ampak so si le domišljali. Tisti, katerih mnenja o Jezusu so se razhajala, so bili tudi sami v dvomih. Ničesar gotovega niso vedeli, ampak so le ugibali. Prav zares ga niso ubili, temveč ga je Bog povzdignil k sebi." (4,157 b. 158 a. - Prev. E. Majaron 2004). V isti knjigi  najdemo tudi tole: "Sledniki Evangelija naj razsojajo skladno z Božjim razodetjem v njem. Tisti, ki pa ne razsojajo skladno z Božjim razodetjem, so pravi grešniki." (5,47. - Ibid.) Če razsojamo po evangeliju, potem je tisto, kar je zapisano v suri 4,157 - 158, narobe. Torej se držim evangelija, ki je skoraj 500 let starejši od svete knjige za muslimane. Ostalo gl. pod točko 3. 
5. Učenci so Jezusovo truplo ukradli. Ta možnost bi morda obstajala, če ne bi bili apostoli že ob Jezusovi aretaciji, še bolj pa ob usmrtitvi zbegani kot kokoši in je bil njihov glavni namen, kako pred razjarjeno množico rojakov rešiti živo glavo. Ob Jezusovem križu najdemo poleg skupine pogumnih žensk le apostola Janeza, vsi ostali pa so se že prej razbežali in skrili (Mr 14,50-52. 66-72).  Toda obstajala  je še ena pomembna ovira za krajo trupla, to je bila straža pri grobu. Rimski vojak je zelo dobro obvladal  dolžnosti stražarja, ki smo se jih mnogi, v spremenjeni obliki, učili pri vojakih. Po mojem si  jih je še  temeljiteje zapomnil kot mi, saj so bile takrat kazni za opustitev dolžnosti drastične. Vojaka, ki je na straži zaspal, je čakala smrtna kazen. Dvomim, da bi si stražarji privoščili opustitev dolžnosti in dovolili učencem, da truplo odnesejo, ne glede na kasnejše "uradne izjave" duhovniškega establišmenta (Mt 27,11-15).  
6. Prišlo je do zamenjave groba. Zaradi naglice, ker je bilo treba truplo pokopati pred nastopajočimi prazniki, so ženske, ki so prišle tretji dan mazilit Jezusa, pozabile, kje je pravi grob in so šle k napačnemu. Ta varianta je videti zelo prepričljiva, ima pa pomembno pomanjkljivost. Ko so se začele širiti govorice o vstajenju, bi lahko Jezusovi nasprotniki pokazali truplo in tako dokazali, da ni bilo nobenega vstajenja od mrtvih, tega pa niso imeli. 

Takšna približno je danes  dediščina  Tomaža iz tiste faze, ko je bil še nejeveren. Toda Jezusov grob je prazen, greh  premagan, Jezus je Mesija, Maziljenec, Odrešenik. Njegovo vstajenje od mrtvih je dokaz, da je on dejansko tisti, za katerega se je predstavljal. Ko je Janez napisal svoj evangelij, je v njem proti koncu zapisal:  "Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu." (Jn 20, 30.31)

Imaš v sebi to življenje?