Prilika o svatbi, zapisana v evangeliju po Mateju 22, 1-14, nam pripoveduje o kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Kralj predstavlja v tej priliki nebeškega Očeta, sin je Božji Sin Jezus Kristus, nevesta pa Božja Cerkev, ki je občestvo svetih (cf. Raz 19, 5-9). Poročna gostija predstavlja nebeško kraljestvo, oziroma veselo občestvo z Bogom v njegovem kraljestvu.
Kralj je preko svojih služabnikov povabil določeno skupino ljudi na svatbo, a povabljeni so niso odzvali na povabilo. Ko je poslal kralj novo povabilo, se je zgodilo enako, kot ob prvem povabilu. Pravzaprav je bilo še hujše, saj so nekateri povabljeni zasramovali in celo pobili kraljeve odposlance. Povabljeni predstavljajo v tej priliki starozavezno Božje izvoljeno ljudstvo, ki je bilo povečini gluho na sporočilo evangelija. Ne odzvati se na kraljevo povabilo na svatbo je pomenilo hudo žalitev, zato je dal kralj požgati mesto, kjer so živeli povabljenci. Prilika torej meri na neodzivnost judovskega ljudstva na oznanilo, s katerim ga je obiskal naš Gospod, ki je prišel med svoje ljudi, a ga njegovi niso sprejeli (cf. Jn 1,11), obenem pa napoveduje usodo Jeruzalema, ki so ga nato leta 70 uničili Rimljani.
Nato je kralj pozval svoje služabnike, naj povabijo na gostijo druge ljudi, torej tiste, ki prvotno niso bili del Božjega izvoljenega ljudstva: "Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti." (Mt 22,10) V svatovski dvorani se je zbrala nadvse pisana druščina. Da, med njimi so bili celo hudobni! Kaj ni bil prvi in zadnji od Zveličarja osebno kanonizirani svetnik tat in kriminalec (cf. Lk 23,39-43)? Mnogim se zdi kaj takega pohujšljivo, toda "[M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD" (Iz 55,8) Zavedati se je treba naslednjega: "GOSPODOVA je zemlja in kar jo napolnjuje" (Ps 24,1) in on "vse uresničuje po sklepu svoje volje." (Ef 1,11b) Bog ne dela po sklepu naše volje, o kateri si mnogi delajo iluzije, da naj bi bila celo svobodna, ampak skladno s svojim hotenjem.
Toda v 11. vrstici preberemo naslednje: "Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke." Nekoč je bilo ponekod na Orientu v navadi, da je kralj priskrbel svatom svatovsko obleko. V našem primeru se je sicer znašla na kupu zelo raznolika družba dobrih in hudobnih, ampak od vsakega svata se je pričakovalo, da pride v svatovski obleki. Zato je kralj naročil strežnikom, da človeka, ki ni imel ustrezne obleke vržejo "ven v najzunanjejšo temo[...] Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih". (Mt 22, 13.14) Poklicanost torej še ni garancija za izvoljenost!
V naši priliki pomeni svatovska obleka pravičnost, ki jo posameznik prejme od Boga. To je všteta pravičnost. Izvoljeni nima neke svoje lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj, zaslug ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, in ta je všteta resničnemu kristjanu. Pred kakima dvema mesecema sem poslušal nekega "evangelijskega" pridigarja, ki je govoril na temo "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48). Bistvo pridige je bilo, da je kristjan lahko popoln, kot je popoln nebeški Oče, saj ga je Jezus odrešil greha. Kristjan sedaj lahko izpolnjuje zapovedi in doseže popolnost. To, kar je ta pridigar povedal, je zadeva, ki bi jo moral najprej preizkusiti na sebi. Je on res popoln, kakor je popoln nebeški Oče? Kristjan ni popoln, ker bi bil zato, ker je kristjan, sedaj zmožen proizvajati lastno popolnost, ampak zato, ker mu je podarjena Kristusova popolnost. Kristjanova popolnost ni iz njega samega, ampak je iz Kristusa. Temu se reče tuja pravičnost, tuja popolnost! O tej pravičnosti piše Pavel: "Zaradi njega [Kristusa, op. Diz.] sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." ( Flp 3,8b.9) Kristjan je odet v Kristusovo pravičnost kot v svatovsko oblačilo. Kakor je bil kralj v priliki tisti, ki je vsakemu podaril svatovsko oblačilo, tako Bog podarja Kristusovo pravičnost svojim izvoljenim, ne da bi si jo sami kakor koli zaslužili. Ta, ne naša pravičnost nas rešuje pred Božjo jezo! To je svatovsko oblačilo, ki nam ga daje Bog po svoji milosti. Kdor ne bo imel na sebi svatovskega oblačila, bo zagotovo na veke pogubljen.
V naši priliki pomeni svatovska obleka pravičnost, ki jo posameznik prejme od Boga. To je všteta pravičnost. Izvoljeni nima neke svoje lastne pravičnosti, ki bi izhajala iz njega, njegovih dobrih dejanj, zaslug ali vere, ki bi jo sam proizvedel. Pravičnost, ki šteje pred Bogom, je Kristusova pravičnost, in ta je všteta resničnemu kristjanu. Pred kakima dvema mesecema sem poslušal nekega "evangelijskega" pridigarja, ki je govoril na temo "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče." (Mt 5,48). Bistvo pridige je bilo, da je kristjan lahko popoln, kot je popoln nebeški Oče, saj ga je Jezus odrešil greha. Kristjan sedaj lahko izpolnjuje zapovedi in doseže popolnost. To, kar je ta pridigar povedal, je zadeva, ki bi jo moral najprej preizkusiti na sebi. Je on res popoln, kakor je popoln nebeški Oče? Kristjan ni popoln, ker bi bil zato, ker je kristjan, sedaj zmožen proizvajati lastno popolnost, ampak zato, ker mu je podarjena Kristusova popolnost. Kristjanova popolnost ni iz njega samega, ampak je iz Kristusa. Temu se reče tuja pravičnost, tuja popolnost! O tej pravičnosti piše Pavel: "Zaradi njega [Kristusa, op. Diz.] sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri." ( Flp 3,8b.9) Kristjan je odet v Kristusovo pravičnost kot v svatovsko oblačilo. Kakor je bil kralj v priliki tisti, ki je vsakemu podaril svatovsko oblačilo, tako Bog podarja Kristusovo pravičnost svojim izvoljenim, ne da bi si jo sami kakor koli zaslužili. Ta, ne naša pravičnost nas rešuje pred Božjo jezo! To je svatovsko oblačilo, ki nam ga daje Bog po svoji milosti. Kdor ne bo imel na sebi svatovskega oblačila, bo zagotovo na veke pogubljen.
Mnogo je poklicanih. Evangelij se že skoraj 2000 let oznanjuje po svetu. Mnogi ga slišijo in preslišijo. Nekateri ga slišijo in jim je celo po malem všeč. Nekaterim od teh celo uspe, da se zrinejo v dvorano, kjer poteka Jagnjetova gostija. Morda se zanašajo na svoje zasluge, na lastno popolnost in pravičnost. Ampak ti zagotovo niso med izvoljenimi. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9) Izvoljeni se zanašajo edino na Kristusa in na njegovo na križu izvršeno delo. On je vsa njihova pravičnost in popolnost. Ali si tudi ti med njimi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar