Avguštin o (ne)svobodni volji

Če  torej vera izhaja preprosto iz svobodne volje  in ni dana od Boga, zakaj potem molimo za tiste, ki ne verujejo, da bi verovali?  To bi bilo povsem nekoristno, če ne bi verovali, da je vsemogočni Bog  zmožen preobrniti svojeglavo in veri nasprotujočo voljo.  

~ Sv. Avguštin

Trije v Enem, Eden v Treh

V tako imenovanih evangelijskih krogih pogosto slišimo, da ni toliko pomembno, kaj veruješ, ampak to, kar delaš. V angleščini se temu reče: "Deeds, not creeds!" kar je težko neposredno prevesti v naš jezik. Morda bi lahko rekli: "Dejanja, ne verske formulacije!"  Pri tem na žalost pozabljajo, da  dejanja niso nekaj, kar bi nastalo samo od sebe, ampak so vedno posledica  idej, ki jih nosimo v sebi.  Zato je vsak kristjan dolžan vedeti, kaj veruje in zakaj tako veruje. Če tega ne vemo, smo v večni megli in negotovosti.

Ena temeljnih verskih resnic ali dogem krščanske vere je dogma o Sveti Trojici, oziroma O Božji troedinosti. Rimski katoličani nam večkrat očitajo, da smo protestanti nedosledni in nezvesti principu Sola Scriptura, ker uporabljamo izraz Sveta Trojica, ki ga v Bibliji seveda ni. Res je, tega izraza v Svetem pismu ni, toda iz istega Pisma je jasno razvidno, da govori o treh Božjih osebah in o enem Bogu, zatorej s to dogmo niti s terminologijo, ki je z njo povezana, nimamo nobenih problemov, saj se da ta nauk zelo lepo  potegniti iz Biblije in je tudi utemeljen na Bibliji. Zato tudi visoko cenimo starodavne izpovedi vere, kot so apostolska, nikejsko-carigrajska in veroizpoved, ki jo imenujejo po Atanaziju. Od omenjenih treh izpovedi je najbolj natančna veroizpoved Quicumque vult, ki jo ponavadi imenujemo po sv. Atanaziju, čeprav je ni napisal on, ampak je nastala v latinščini na krščanskem Zahodu. Poglejmo, kaj pravi ta veroizpoved o naši temi.

Katoliška vera pa je to: da častimo enega Boga v trojstvu in trojstvo v enoti; 

niti ne stapljamo oseb niti ne ločimo bistva.

 Zakaj druga je Očetova oseba, druga Sinova oseba, druga tudi oseba Svetega Duha; 

toda Oče in Sin in Sveti Duh imajo eno božanstvo, enako slavo, sovečno veličastvo.

 Kakršen je Oče, takšen je Sin, takšen tudi Sveti Duh. 

Neustvarjen je Oče, neustvarjen Sin, neustvarjen tudi Sveti Duh; 

neskončen je Oče, neskončen Sin, neskončen tudi Sveti Duh; večen je Oče, večen je Sin, večen je tudi Sveti Duh:

in vendar niso trije večni, marveč je eden večen, 

kakor niso trije neustvarjeni in ne trije neskončni, marveč je eden neustvarjen in eden neskončen.

 Prav tako je vsemogočen Oče, vsemogočen Sin, vsemogočen tudi Sveti Duh:

 in vendar niso trije vsemogočni, marveč je eden vsemogočen;

 tako je Bog Oče, Bog Sin, Bog tudi Sveti Duh:

 in vendar niso trije bogovi, marveč je en Bog; 

tako je Gospod Oče, Gospod Sin, Gospod tudi Sveti Duh:

 in vendar niso trije gospodje, marveč je en Gospod. 

Zakaj kakor nam veleva krščanska resnica, priznava vsako osebo zase za Boga in Gospoda, tako nam katoliška vera prepoveduje govoriti o treh bogovih ali gospodih.

Oče ni od nikogar narejen, ne ustvarjen, ne rojen. 

Sin je samo od Očeta, ne narejen, ne ustvarjen, temveč rojen. 

Sveti Duh je od Očeta in Sina, ne narejen, ne ustvarjen, temveč izhaja od njiju. 

En Oče je, torej, niso trije očetje;

en Sin je, niso trije sinovi; en Sveti Duh je, niso trije sveti duhovi. 

In v tej Trojici ni nič prejšnjega ali poznejšega, nič večjega ali manjšega, marveč so vse tri osebe med seboj enako večne in enake, tako da je treba, kot je že zgoraj povedano, v vsem častiti enoto v trojstvu in trojstvo v enoti.

Izraz katoliška pomeni vesoljna, celostna, splošna, ne rimskokatoliška. Sicer pa menim, da je ta formulacija zelo jasna in lepo razumljiva. Celotna veroizpoved Quicumque vult je sicer malo daljša, objavil sem le odlomek, ki se nanaša na Sveto Trojico. 

Morda bi bilo dobro razčistiti še eno stvar. Nasprotniki nauka o Trojici, npr. Jehovove priče, zelo radi citirajo odlomek, v katerem pravi Jezus: "[S]aj je Oče večji od mene." (Jn 14,28) Pri tem pozabljajo, da na drugem mestu drugem mestu pravi takole: "Jaz in Oče sva eno." (Jn 10,30) Videti je, kot da gre za nasprotje, toda Pismo si nikjer ne nasprotuje, le kontekst, v katerem je bilo kaj povedano, je drugačen. Veroizpoved Quicumque vult pravi s tem v zvezi naslednje: 

Prava vera pa je to: verovati in izpovedovati moramo, da je naš Gospod Jezus Kristus Božji Sin, Bog in človek.

Kot Bog se je rodil od vekomaj iz Očetovega bistva, kot človek se je rodil v času iz materinega bistva.

Popoln Bog, popoln človek, obstoječ iz umne duše in človeškega telesa,

enak Očetu po božanstvu, manjši od Očeta po človečnosti.

Kot človek je torej naš Gospod manjši od nebeškega Očeta, toda kot Bog mu je enak. In še nekaj. Preden se je  Jezus  vrnil k nebeškemu Očetu, je svojim apostolom naročil:  "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha  in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,19.20)  

Jezusovi trinitarni formulaciji sledi obljuba njegove prisotnosti z njegovim ljudstvom vse do konca sveta! Slava torej Bogu Očetu, ki nas je ustvaril, Bogu Sinu, ki nas je s svojo smrtjo na križu odrešil in Bogu Svetemu Duhu, ki nas posvečuje; slava sveti, večni in nedeljivi Trojici, enemu samemu Bogu!

Odkupitev: njena dovršitev in uporaba

V teologiji je nekaj zanimivih in v naših laičnih krogih malo manj znanih izrazov, med katere nedvomno sodita besedni zvezi zgodovina odrešenja (historia salutis) in red odrešenja (ordo salutis). 

O teh in še o nekaterih drugih pojmih, kot so odkupitev, opravičenje, posvečenje itn. sta se v zgornjem videu sproščeno pogovarjala dr. Camden Bucey in dr. Lane Tipton. 

Tosvetni bogovi in vez križa

"Bogovi"  naše kulture zahtevajo popolno zvestobo politični in kulturni identiteti.  [...]  Bog Svetega pisma ne povezuje skupaj kristjanov z masko ali zastavo, ampak s  križem. 

 

~Stephen Roberts

 

KLIK za dostop do vira >>>

Vice

Vice so smrtonosna satanova izmišljotina, ki izničuje Kristusov križ,  povzroča nevzdržno neupoštevanje Božjega usmiljenja ter prevrača in uničuje našo vero. 

 

~ Jean Calvin

 

Rimski katoličan je na tole odgovoril rekoč: »Recimo, da nekomu razbiješ okno. Potem prosiš odpuščanja in ga tudi dobiš. Toda še vedno moraš popraviti njegovo okno.  Značajskih hib se je treba znebiti, ali pa postane posvečenje zgolj legalna fikcija. Prava herezija je danes to, da Bog edino zato ne vidi tvojega greha, ker vidi samo Jezusa. Če bi bilo to res, bi bil velik del Nove zaveze nesmiseln.«

NAŠ ODGOVOR: namesto, da primerjamo greh z razbitim oknom, si   to zadevo oglejmo bliže realnosti. Recimo, da ste razbili sosedovo vazo neprecenljive vrednosti iz časa dinastije Ming. Ta je vredna več, kot lahko vi zaslužite skozi celo življenje. Lahko jo plačate, ali pa vam sosed odpusti. Toda tudi, če vam odpusti, dolg ne bo kar tako izginil, stroške bo nosil vaš sosed osebno.  Kristus je v polnosti plačal naš dolg do svetega Boga, s čimer je naredil tisto, česar mi nismo zmožni. Če verujete drugače, se pretvarjate, da ste zmožni plačati ceno vaše odkupitve, s čimer se polastite Kristusove  službe Odrešenika.

 Kristus ni le naše opravičenje, ampak tudi naše posvečenje.

 »Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.« (1Kor 1,30.31)

 

 

 (Prevod: Dizma)

 

KLIK za dostop do vira >>>

Božje obilje

Bog ima vso moč, da te brani, vso modrost, da te vodi, vse usmiljenje, da ti odpušča, vso milost, da te obogati, vso pravičnost, da te z njo ogrne, vso dobroto, da te oskrbi in vso srečo, da te z njo okrona. 

~ Thomas Brooks

Sveti Duh, apostoli in Sveto pismo

V svojem poslovilnem govoru (Jn 14 - 16) je naš Gospod pojasnil apostolom,  katera bo  ena od osrednjih dejavnosti Duha v njihovih življenjih: spominjal jih bo Jezusovih besed (evangeliji), uvedel jih bo v vso resnico (apostolska pisma), razodeval jim bo prihodnje stvari (npr. Razodetje). 

~ Sinclair Ferguson

KLIK za dostop do vira >>>

Binkošti

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. 7 Strmeli so, se čudili in govorili: "Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? 8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? 9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, 10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, 11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!"

(Apd 2,1-11)

 

Beseda binkošti izhaja iz grške besede pentekoste, kar pomeni petdeseti in je prišla v slovenščino preko nemščine. Starozavezna (judovska) cerkev je petdeseti dan po pashi praznovala praznik tednov ali šavuot. Šlo je za praznik ob pšenični žetvi.   V času helenizma so na ta dan praznovali tudi praznik Božje zaveze z Noetom, zato so tudi na ta dan prihajali judovski romarji iz diaspore v Jeruzalem.  Toliko na kratko o prvotnem izvoru in imenu praznika.

  

Ameriški evangeličanski pastor Chris Rosebrough je ob neki priložnosti zapisal takole: "Veliki binkoštni čudež je bilo oznanjevanje spokorjenja in odpuščanja grehov v Jezusovem imenu." Dogodku, ki ga opisuje zgornji odlomek iz Apostolskih del, je namreč sledila Petrova pridiga, v kateri je pozval poslušalce, naj se spreobrnejo in se dajo krstiti (cf. Apd 2,38), čemur je sledil množičen odziv prisotnih (cf. ibid. v. 41).

Pred binkoštmi so bili apostoli dva krat razočarani: prvič, ko je bil naš Gospod križan, drugič pa, v nekoliko manjši meri, ob njegovem vnebohodu. Zadrževali so se bolj ali manj na skrivnem, ker jih je bilo strah pred versko in posvetnp oblastjo. Vse to pa se je dramatično spremenilo na binkošti, ko so prejeli Svetega Duha. Tedaj so naenkrat stopili na plano in pogumno oznanjevali evangelij. Govorjenje v jezikih je bilo sicer res velik čudež, nekakšen anti-Babilon (cf. 1Mz 11,1-9), a ne največji. Tisti trenutek je bil namen govorjenja v različnih jezikih ta, da pritegnejo pozornost množice Judov iz različnih delov sveta, ki je bila ob žetvenem prazniku navzoča v Jeruzalemu.

Še veliko večji in neskončno pomembnejši čudež se je zgodil kmalu za tem. Sv. Peter je pridigal zbrani množici in jim dal v pridigi vedeti, da je njihov resnični problem greh ter jim zagotovil, da imajo v Jezusovem imenu odpuščanje grehov. Da, oznanil jim je čisti evangelij, kar je množico močno pretreslo (cf. Apd 2,14-37). Sveti Duh je bil očitno na delu. Nekje sem prebral, da je sama pridiga z retoričnega in homiletičnega  stališča tako slabo zastavljena, da bi z njo Peter zagotovo padel na praktičnem izpitu iz homiletike. Toda Bog je močnejši od naših slabosti in tudi od navidez  slabo zastavljene pridige. Delovanje Svetega Duha je bilo tako silno, da se je na koncu zgodilo nekaj, kar je s človeškega stališča popolnoma nepredvidljivo in nepojmljivo: "Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi. " (Apd 2,41)

Pri zadnji večerji je naš Gospod apostolom povedal o Svetem Duhu, da "bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe." (Jn 16,8) Greh je naravno stanje naravnega človeka. Človek povsem svobodno greši in tega ne problematizira, saj je greh zanj tako naraven kot zrak, ki ga vdihava. Sveti Duh pa je  tisti, ki posamezniku razkrinka njegovo grešno stanje.  Ljudje imamo v sebi določeno védenje glede tega, kaj naj bi bila pravičnost.  Toda Sveti Duh je tu, da nam razodeva Božjo pravičnost in njene zahteve, ki pa so za nas nedosegljive. Zato smo v svojem naravnem stanju podvrženi Božji sodbi. S tem v zvezi je apostol Pavel napisal: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Vladar tega sveta, hudič, je obsojen (cf. Jn 16,11), enaka sodba čaka nespreobrnjene grešnike. Vloga Svetega Duha je, da jih prepriča  glede njihovega tragičnega stanja ter jih privede h Kristusu. On je namreč umrl za naše grehe in nam s svojim vstajenjem zagotavlja popolno opravičenje (cf. Rim 4,25. Apd 13,39). Sam Jezus je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) To je dobra novica za vsakega grešnika! 

Naj Bog po Svetem Duhu privede čim več ljudi k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, "v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov." (Kol 1,14) Bogu hvala za vsako dušo, ki jo privede k Jezusu!

Kaj veruješ o Svetem Duhu?

Prvič, da je tudi večni Bog z Očetom in Sinom (1 Mz 1,2; Iz 48,16; 1 Kor 3,16; 6,19; Apd 5,3). Drugič, da je dan tudi meni (Mt 28,19; 2 Kor 1,21) ter me na podlagi prave vere naredi deležnika Kristusa in vseh njegovih dobrih del (Gal 3,14; 1 Pt 1,2; 1 Kor 6,17), me tolaži (Apd 9,31) in ostane vedno z menoj (Jn 14,16; 1 Pt 4,14). 

(Iz Heidelberškega katekizma)

KLIK za dostop do vira >>>

Sveti Duh in milost

Božja milost nima za ljudi nobenega čara, dokler jim je ne da okusiti Sveti Duh. 

~ Jean Calvin

Delo Svetega Duha

Verujem, da ne morem iz lastnega razuma ali moči verovati v Jezusa Kristusa, mojega Gospoda, niti priti k Njemu, ampak da me je Sveti Duh poklical po evangeliju, me razsvetlil s svojimi darovi, me posvetil in ohranil v pravi veri. Prav tako kliče,  zbira,  razsvetljuje in posvečuje celotno krščansko cerkev na zemlji ter jo v edinosti z Jezusom Kristusom ohranja v pravi veri.

 

~ Martin Luther (Mali katekizem)

 

 

Vir: Dr. Luther Martina Máli kátekismus. Rev. dr. Ernest A. Stiegler, Bethlehem, PA 1938. S. 9 (znotrajjezikovni prevod; prev.: Dizma). 

Mali greh

Malega greha ni, ker ni malega Boga, zoper katerega bi grešili.

~ Thomas Brooks

Jezus - naš véliki duhovnik

In ko imamo srce vklenjeno in obteženo, nam je naš veličastni véliki duhovnik v najboljšo tolažbo. Kajti tam v nebesih, zavzet za ljudstvo, za katerega je krvavel, izliva molitve ljubečemu Očetu v uho. 

~ Michael Reeves

 

 

Iz: Michael Reeves, Veselje v Kristusu. Vrelec, zavod za svetovanje in založništvo, Murska Sobota, 2017. S. 81. 

Resnični preroki

V cerkvah, kjer služim,nenehno govorijo preroki. Redno poslušamo Mojzesa, Izaija, Jeremija, Amosa, Malahija, Zaharija, Ozeja, Abdija, Ezekiela, Joela, Nahuma, Daniela, Ageja, Jona, Miheja, Habakuka ali Sofonija. 

OPOMBA: vsak od teh prerokov govori nezmotno. 

 

~ Chris Rosebrough

 

P.s. V današnjem času se je pojavila cela plejada novodobnih "prerokov" in "prerokinj", za katere ne moremo reči, da so nezmotni, čeprav oni sami in njihovi oboževalci trdijo nasprotno.  O takih je bilo že govora TUKAJ. Pravi preroki so tisti, ki jih omenja pastor Chris Rosebrough v svojem citatu.

Petrovi vsakdanji nasveti

Konec vsega je blizu. Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve. 8 Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov. 9 Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. 10 Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel. 11 Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede. Če je kdo v kakšni službi, naj jo opravlja z močjo, ki jo daje Bog. Le da bo po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog. Njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.            

(1Pt 4,7-11)

Ko je apostol Peter napisal, da je konec vsega blizu, s tem ni hotel reči, da bo vsak čas napočil konec sveta, ampak, da se  je do tistega časa že izpolnila večina dogodkov, ki so bili del Božjega odrešenjskega načrta in so jih napovedali starozavezni preroki: Mesija je prišel na svet, na njem je namesto nas živel popolno in brezgrešno življenje, na križu je umrl zaradi naših grehov in bil obujen od mrtvih zaradi našega opravičenja, šel je v nebesa, od koder je na prve binkošti poslal Svetega Duha.

Mi danes živimo v vmesnem času, v katerem se srečujeta "že" in "še ne". Jezus  je s svojo eno, edino in popolno žrtvijo na križu pripravil popolno odkupitev, kar je izrazil, ko je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30b) To je tisti  "že". Po drugi strani pa še ni napočil čas, ko bo Bog "vse v vsem". (1Kor 15,28) To je tisti "še ne".  V vmesnem obdobju, ki  je nam na razpolago, moramo biti kristjani on vsakem času  pripravljeni na Gospodov vnovični prihod. V tem je bistvo misli, izražene v 1Pt 4,7.

V nadaljevanju nam apostol. Peter nam  polaga na srce, naj se ljubimo med seboj, kajti ljubezen pokrije množico grehov (cf. v. 8). Gre za parafrazo Prg 10,12, kjer piše: "Sovraštvo zbuja prepire, ljubezen pa pokriva vse napake."  Znotraj Božji cerkve ne sme biti prostora za sovraštvo, pa tudi za brezbrižnost ne. Dokler smo na tej strani večnosti, kristjani ne bomo dosegli popolnosti. Medsebojna ljubezen pomaga pri premagovanju težav, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji in tako v našem medsebojnem ravnanju pokriva napake ter pomanjkljivosti. Ljubezen med kristjani se izraža skozi besede in dejanja, kot je gostoljubnost, oziroma vsakovrstno služenje bratom in sestram s svojimi milostnimi darovi. "[V]sak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako." (cf. 1Kor 7,7b)  Darov nimamo zato, da bi jih porabili  zase, ampak za izgradnjo občestva. Vse to pa ni za našo slavo, ali za slavo naše skupnosti, ampak v Božjo slavo. 

Toda pozor! Cerkev znotraj časa, ki ga ima na razpolago, nikoli ni bila in nikoli ne bo popolna družba, oziroma klub popolnih, temveč je in ostane sanatorij za grešnike. Dejstvo je, da smo še vedno na tej strani večnosti. Jezus je tisti, ki nas dela popolne pred Božjim obličjem, saj je on edini, ki je na tem svetu živel popolno in brezgrešno življenje.

 

Zadnje dni sem se na tem spletniku malo več ukvarjal  s slabimi novicami. Toda tudi sredi mraka, ki se zgrinja na svet, obstaja dobra novica: Jezus živi in kraljuje!

Kaplan - terorist?

 

 

Anglija je menda zibelka sodobne demokracije, poleg tega pa ima tudi svojo posebno državno (na žalost) cerkev, ki se je v 16. stoletju po zaslugi Henrika VIII. ločila od Rima, nato pa tudi  reformirala. Vrhovna upraviteljica omenjene cerkvene organizacije in braniteljica vere je trenutno  kraljica Elizabeta II.  Omenjena cerkev ima v svojih rokah precej zasebnih šol, na eni od teh je kaplanoval dr. Bernard Randall. 

Toda kaplan dr. Randall je naredil hudo napako, smrtni greh zoper politično korektnost, ker se je v svoji pridigi odzval na LGBT agendo, ki so jo uvedli v šoli, kjer je služboval. V svoji kritiki je vzel zlasti pod lupo teorijo spola. To je po oceni nekaterih hud zločin, celo teroristično dejanje, zato so ga prijavili vladni službi Prevent, ki je namenjena boju proti terorizmu. Šola je seveda suspendirala  "terorističnega" kaplana.  Hierarhija državno podprte Cerkve Anglije (Church of England) ob tem dogodku pametno molči. Sv. Pavel ni zaman napisal naslednje misli: "Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu. Hudobni ljudje in sleparji pa bodo prišli v vedno večje zlo, varali bodo in bodo varani." (2Tim 3,12.13)

V zgornjem videu si lahko ogledate in poslušate pogovor, ki ga je Peter Whittle opravil z  dr. Randallom.

V zapor zaradi bibličnega tvita?

"Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu." (2Tim 3,12)

Ne, to, o čemer pišem, se ni zgodilo v kakšni komunistični Ljudski republiki Kitajski ali Severni Koreji, niti v kakšni muslimanski državi, ampak v vzorni demokratični državi na severu evropske celine, ki sliši na ime Finska. Pred malo več kot enim letom, točneje 5. maja 2020, sem na tem spletniku objavil prispevek z nasovom Primer Päivi Räsänen. 

Zdravnica, nekdanja notranja ministrica, sicer pa krščanska demokratka in poslanka v finskem parlamentu, predvsem pa kristjanka, Päivi Räsänen, se je najprej  znašla pod policijsko preiskavo, ker je izrazila nestrinjanje s sodelovanjem tamkajšnje zelo liberalne Evangeličansko-luteranske cerkve na  LGBT prireditvi. Prizadetim se je zdel posebej škodljiv citat: "Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi." (Rim 1,24-27) Temu je dodala še retorično vprašanje: "Kako je lahko Biblija, kot temelj cerkvene doktrine,  skladna s povzdigovanjem sramote in greha, kot predmetov ponosa?" 

Njeno drugo "kriminalno" dejanje, ki naj bi ga zagrešila,  je knjižica, ki jo je izdala davnega leta 2004, v kateri govori o svetopisemskem pogledu na zakonsko zvezo.  Tretji "zločin", ki ga je zagrešila,  pa so intervjuji, v katerih je kritizirala tamkajšnjo luteransko cerkev v zvezi z LGBTQ problematiko.

Letos se je ta zadeva za mater petih in babico šestih otrok še poslabšala,  saj je generalni državni tožilec že podal kazensko ovadbo zoper njo. Šlo naj bi za prosluli sovražni govor, izmišljotino in pravni konstrukt, s katerim hočejo v tako imenovanih demokratičnih državah ukiniti svobodo govora, oziroma izražanja, tudi verskega. Je že tako, kot je ob neki priložnosti povedal R. C. Sproul, ko je po spominu navajal Luthra: "Vsakič, ko se Božja resnica razločno oznanja, ne glede na to, kako obzirno, ne glede na to, kako prijazno, ne glede na to, kako dobrohotno, ko se torej Božja beseda razločno oznanja, se sam pekel dvigne v besu in nastane kontroverza."  Bo morala prava in  zvesta Kristusova cerkev v Evropi spet v podzemlje?

 

Vir: ADF International >>>

Vnebohod

Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, 11 ki sta rekla: "Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo."  (Apd 1,9-11)

Tako imenovana Apostolska vera pravi o našem Gospodu, da je "šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega," Nikejsko-carigrajska pa govori podobno: "In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi."  Le zakaj  je člen vere, ki govori o Gospodovem vnebohodu, tako pomemben, pa tudi, zakaj je šel Jezus v nebesa, in ni raje kar ostal na zemlji, da bi tukaj nadaljeval svoje poslanstvo?  

 

Pri zadnji večerji je Jezus rekel svojim apostolom: "Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal." (Jn 16,7) Ko je bil Jezus še na zemlji, je bil v telesu. Tudi po vstajenju je bil še  vedno  v telesu, ki je bilo sicer poveličano, toda še vedno je bilo samo telo. Telo pa je podvrženo  fizikalnim zakonitostim, zato je lahko istočasno le na enem mestu. Sveti Duh, ki ga je Gospod obljubil, pa ni prostorsko omejen in lahko istočasno deluje na različnih mestih, saj ga pri tem ne ovira telo. 

 

Avtor Pisma Hebrejcem pravi, da je Jezus  "za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico." (Heb 10,12) Jezusu ni več treba darovati nobenih žrtev. Njegova ena sama žrtev na križu, ki jo je daroval za grehe sveta, je popolna, zato niso več potrebne nobene druge žrtve. Pot v nebesa je odprta vsem, ki verujejo. Zato   sedaj Jezus sedi na Očetovi desnici. Njemu ni treba več ničesar darovati. Da je to res, nam potrjuje njegova beseda, tik preden je umrl na križu: "Izpolnjeno je," (Jn 19,30)  V Pismu Hebrejcem pa beremo tudi naslednje: "Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje." (Heb 7,25) Jezus, ki je sedaj na Božji desnici, posreduje za tiste, ki prihajajo k Bogu. Zato pravi apostol Pavel: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5) Jezus je torej srednik med Bogom in ljudmi. Pa ne le to, on je edini srednik! Nekatere cerkve, med drugim rimska, trdijo, da obstajajo še drugi sredniki, kot na primer devica Marija, angeli in svetniki. S tem zanikajo edino sredništvo, ki ga ima Jezus, ki sedi na Božji desnici. O Jezusovem sredništvu  govori apostol Pavel tudi v Pismu Rimljanom, kjer pravi: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8, 34) Jezus svojega ljudstva ne obsoja, on na Božji desnici posreduje za nas. Peter Orr je v zvezi s tem zapisal:

 Jezus prosi za nas. Toda on ne posreduje za nas, da bi bili spravljeni z Bogom, ne posreduje za odpuščanje naših grehov, kajti njegovo delo na križu nam je že vse to priskrbelo. Ne, on prosi, da bi bili dokončno odrešeni, torej odrešeni do konca, in to  je nekaj, kar spada v prihodnost. Jezus prosi, da bi vztrajali na krščanski poti.

Jezus torej za nas prosi, da bi vztrajali vse do konca, da nas torej ob svojem drugem prihodu najde kot tiste, katerim bo rekel: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" (Mt 25,34)  Koga bi še sploh lahko hoteli za srednika poleg edinorojenega Božjega Sina in Odrešenika Jezusa Kristusa, ki sedi na Očetovi desnici in prosi za nas?

Najpomembnejše vprašanje

Z vsem spoštovanjem do krščanskega življenja, toda najpomembnejše vprašanje ni tole: "Kaj delaš?" ampak: "Komu zaupaš?" 

~ Justin Perdue

Priznan greh - odpuščen greh

Če pa bi se zaradi slabotnosti življenja vtihotapil greh, takoj postani pozoren, naj ti takoj ne bo všeč,  takoj ga obsodi! In ko ga boš obsodil, boš miren šel pred sodnika, in tam imaš zagovornika. Ne boj se, da bi izgubil pravdo zaradi lastnega priznanja grehov!

~ Sv. Avguštin

 

Iz: Avguštin, Deset govorov o prvem Janezovem pismu, Celjska Mohorjeva družba. Celje 2012. S. 12.

Božja vzgoja

Kadar postajamo brezbrižni za svojo dušo, takrat nam Bog z ostrimi križi povrne okus za dobre stvari. 

~ Richard Sibbes

Uresničevalci besede

Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.

26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. 

(Jak 1, 22-27)

 

Apostol Jakob je bil zelo  praktično naravnan človek, kar zelo razločno odseva iz njegove celotne poslanice. 

Če kdo posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, mu golo poslušanje nič ne koristi, oziroma je podoben človeku, ki bi se  pogledal v zrcalo, potem pa pozabil, kakšen je bil (cf. Jak. 1,23.24). 

Res je, da se nihče ne odreši po svojih delih. Toda to še ne pomeni ostati na mestu in mirovati.   Kristus je izpolnil celotno starozavezno postavo, njegov evangelij pa nas je osvobodil, tako da  nam postava ne pomeni več nečesa, kar zasužnjuje  (cf. Gal 3,10-4,7), ampak nam je postala "popolna postava svobode" (cf. Jak 1,25). Pristnost krščanstva se ne kaže le v besedi, ampak tudi v dejanju. Pri tem izpostavlja Jakob troje: brzdanje jezika, skrb za sirote in vdove in neomadeževanost od sveta (cf. Jak 1,26.27) .

Brzdanje jezika je pomembno vsaj iz dveh razlogov.  Kristjan namreč ne predstavlja več le samega sebe, ampak tudi Gospoda Jezusa Kristusa. Po drugi strani vodita nebrzdano govorjenje in mišljenje v druge grehe.

Druga stvar, ki nam jo polaga Jakob na srce, je skrb za nemočne, stiskane ali kakorkoli  deprivilegirane ude cerkve. V to kategorijo so v njegovih časih spadale sirote in vdove.  Pri nas je danes situacija  drugačna, a nemočni, stiskani in deprivilegirani še vedno obstajajo.

Tretja stvar, ki jo omenja v tem odlomku je neomadeževanost od sveta. Svet je kot voda, po kateri pluje barčica Kristusove cerkve. Barka se zelo lepo prilega vodi in  tudi sodi vanjo, voda pa nikakor ne sodi v barko, ker se lahko zaradi nje barka potopi. Glede na dejstvo, da živimo v svetu in da je naša stara grešna narava še vedno del nas, je nemogoče, da ne bi prišli  pod vpliv sveta in njegovega sistema mišljenja. Toda Bog hoče in nam tudi daje možnost, da se temu upremo.

Kristjan je zato kristjan, ker je v Kristusu, za take pa velja naslednje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17)  Uresničevanja besede seveda nismo zmožni  iz naših lastnih moči in po svojih  zaslugah, ampak iz vere, kot je rečeno v 24. členu Belgijske veroizpovedi: "Ker izhajajo ta dela iz zdravih korenin vere, so dobra in sprejemljiva v Božjih očeh, saj so posvečena po njegovi milosti."  Pri tem ne smemo pričakovati na popoln uspeh, kajti ta je zagotovljen le na drugi strani večnosti, toda imamo Gospoda, ki je neskončno večji od naših neuspehov in je za nas izpolnil vso po0stavo. Njemu slava na veke!