Slovenci se imamo za zelo kulturen narod, saj smo prepričani, da je bila slovenska kultura poleg jezika tista, ki je izoblikovala slovenski narod. To v ogromni meri tudi drži. To je seveda razlog, da smo uvedli Prešernov dan kot slovenski kulturni praznik. Po osamosvojitvi smo uvedli še dva praznična dneva, to sta dan reformacije in čez nekaj let še dan Primoža Trubarja (precej nepoznan, saj ni dela prost dan). Dan reformacije zaznamujemo z veliko državno proslavo, pri kateri so snovalci po navadi v zadregi, kaj sploh na njej podati. Tako dobimo včasih ščepec kulturnega boja, nato kaj o Trubarju, slovenskem jeziku, kulturi in podobnem. Na ta način smo na Slovenskem pridobili kar tri kulturne praznike. Ampak pri reformaciji v resnici ni šlo v prvi vrsti za jezik, kulturo in izobrazbo, to so bile le njene pozitivne posledice. Šlo je za evangelij.
Ko je Martin Luther davnega leta 1517 napisal svojih 95 tez (in jih morda, kot se govori, pribil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu), se mu ni niti sanjalo, kakšen plaz bo s tem sprožil. Teze so bile pravzaprav dokaj nedolžne, saj so se nanašale na prodajo odpustkov, toda budno oko rimskih teologov je v njih odkrilo nekaj "krivoverskih" stavkov, nakar je Rim zahteval, da jih Luther prekliče, česar pa le-ta ni storil. Ostalo je zgodovina, zato o tem ne bom pisal, ampak grem k bistvu reformacije.
Bistvo reformacije je spoznanje Luthra in drugih reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. Strnemo ga lahko v naslednjo biblično misel: "V njem [v evangeliju, moja opomba] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Gre torej za spoznanje, kaj je srčika evangelija: opravičenje po veri in iz vere v Jezusa Kristusa.
Reformatorji niso znova odkrivali tople vode, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24)
Slaba novica je, da so vsi ljudje grešili, zaradi česar smo na začetku pri Bogu vsi na isti izhodiščni točki. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, takega človeka pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nihče ni popoln," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Dobra novica pa pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je bržkone največji problem. Najbrž vsi poznamo tisti karmični pregovor, ki pravi: "Vse se vrača, vse se plača," ali pa onega, ki pravi, da dobiš, kar si zaslužiš. Iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! Ravno to je ljudem najtežje dopovedati. Toda Božja beseda pravi, da je res zastonj, ker se človek v svoji (ne)moči in grešnem stanju ni zmožen sam odkupiti pri Bogu.
Zato je sporočilo dneva reformacije, da se nebes ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti ga je treba, saj nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Rešuje vera, oziroma zaupanje v Jezusa Kristusa. Kdor to sprejme, je odrešen. V tem je pravi pomen in smisel reformacije. Vse drugo je votlo in prazno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar