Praznina in tema v duši matere Terezije

V zadnjem času je prišla na dan korespondenca znane rimsko- katoliške misijonarke in dobrotnice matere Terezije, ki je preminila leta 1997 in jo je leta 2003 takratni rimski škof Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Pisma, ki so bila objavljena, postavljajo pokojno v malo drugačno luč, saj lahko iz njih upravičeno sklepamo, da je ženska preživljala hudo krizo vere. V pismih, ki jih je pisala svojim svetovalcem in predstojnikom, toži zaradi suše, teme, osamljenosti in muk, katerim da je podvržena. Pritožuje se, da nima vere in kar naprej dvomi v Boga in njegov obstoj. V tem jo nekateri primerjajo z rimskokatoliškim mistikom Janezom od Križa, drugi spet pravijo, da je mati Terezija trpela zaradi hude depresije. Verjamem, da je možno, da je šlo res za depresijo, obstajajo pa tudi druge možnosti. Poglejmo si jih.

Mati Terezija je bila vzgojena v religiji, ki uči, da doživi človek novo rojstvo ob krstu, potem pa, če je priden in izpolnjuje Božje in cerkvene zapovedi, avtomatsko raste v veri. Toda praksa kaže, da ni čisto tako.

Naučili so jo tudi, da se človek ne sme zanašati na Božjo milost, ampak mora vse življenje živeti v dvomu in strahu glede zveličanja. Le če opraviš veliko dobrih del, se ti lahko zgodi, da boš zveličan. Je bila hiperaktivnost matere Terezije posledica strahu pred Bogom ali pa je z dejavnostjo nekako zapolnjevala svojo duhovno praznino, o kateri govori? Je morda šlo za oboje?

Rekli so ji tudi, da se z Jezusom srečaš predvsem v zakramentu evharistije, torej, ko poješ posvečeno hostijo. In potem se duhovno izprazniš do naslednje hostije. Ampak mati Terezija ob zauživanju hostije ni ničesar občutila. Tako pravi v enem od pisem.

Po nauku cerkve, ki ji je pripadala pokojna mati Terezija, je redovnica Kristusova nevesta in tudi mati Terezija je tako razmišljala. Ampak po svetopisemskem nauku je Kristusova nevesta njegova Cerkev, ne neka posamezna oseba. Rimski katoličani tudi vidijo v instituciji redovništva neko posebno zaslužnost.

Kar nekaj vprašanj se mi torej zastavlja ob misli na praznino in temo v duši pokojne matere Terezije. Vprašanj, na katera njena cerkev ne odgovarja po biblijsko, ampak v skladu s svojim lastnim izročilom. Moje zadnje upanje je torej, da je šlo pri materi Tereziji res za depresijo... Njeno dušo priporočam Božjemu usmiljenju.

Serija predavanj: Ali se mora...

Vsa predavanja bodo v klubski sobi KUD-a France Prešeren na Karunovi ulici 14 v Ljubljani. Za povečavo plakata klikni na sliko.

Podrobnosti najdete na tej povezavi>>>>>>>>>>>>>>>

Ubogi v duhu

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

(Mt 5,3)

Zgornji svetopisemski navedek je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov. Je hkrati eden najbolj uporabljanih, zlorabljanih in smešenih, hkrati pa najmanj razumljenih delov Svetega pisma. Ne bom ugibal o razlogih slabe razumljenosti, ampak bom predstavil stvar v tisti luči, ki je  na Slovenskem bržkone zelo malo poznana. 

Kdo so torej in kdo niso ubogi v duhu? V to kategorijo vsekakor ne spadajo "ubogi na duhu", kot nekateri zmotno, neresno, ali pa zlonamerno navajajo ta izrek. Zato pojdimo k resnejšim razlagam.

Po prvi razlagi so ubogi v duhu tisti, ki so zapustili svetne dobrine in odšli živet asketsko življenje. Pravijo, da so zaradi duhovnih dobrin postali ubogi, in da so zato ubogi v duhu. Če bi tako razmišljali, bi lahko prišli do sklepa, da je treba za dosego nebeškega kraljestva oditi v samostan ali v puščavo; ampak to mnenje je bliže budizmu kot tistemu, kar je govoril Kristus. Zadeva deluje v slogu: ker opravljam tako boguvšečno delo, me čaka nagrada. Ampak nagrada po lastnem zasluženju ni nekaj, kar je učil Kristus in ne gre skozi preizkus "sola fide". 

Po drugi razlagi, ki je na primer značilna za tako imenovani "evangelij osvoboditve", so ubogi v duhu tisti, ki ne premorejo nobenega ali skoraj nobenega materialnega premoženja, skratka reveži. Tisti, ki zadevo razlagajo na ta način, lahko podprejo svojo trditev z izrekom: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Kakorkoli, izrek o kameli in šivankinem ušesu je pri tem iztrgan iz konteksta, kajti Jezus je v nadaljevanju pripovedi povedal, da zveličanje ni rezervirano le za eno družbeno skupino, temveč, da gre bolj za opozorilo neki drugi družbeni skupini. 


Nekateri spet pravijo, da so ubogi v duhu tisti, ki niso navezani na dobrine tega sveta, četudi jih posedujejo, ampak se v teh stvareh zanašajo na Boga. Ta razlaga je že boljša. Psalmist pravi: "Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!" (Ps 62,11b) Ne biti zasvojen zemeljskimi dobrinami je vsekakor zelo dobro in koristno, kar se zlasti dokaže, če ostanemo brez dela premoženja, ali če izgubimo vse. Če nismo navezani, v takih trenutkih zagotovo ne bomo izgubili razsodnosti. Vendar je ta razlaga pomanjkljiva, zato pojdimo naprej.


Ubogi v duhu so tisti, ki se ne zanašajo niti na tisto, kar so niti na tisto, kar imajo, ampak vse svoje upanje usmerjajo v Boga. Ko govori Jezus o ubogih v duhu, misli pri tem tiste, ki se zanašajo na milost, ne pa na lastno pravičnost. Še več, njihova pravičnost je pravzaprav izven njih, saj je Bog sam njihova pravičnost (prim. Jer 23,6. 33,16). To so tisti, ki ne hodijo za kompromisi s poganskim svetom in ne sedijo na dveh stolih. "Bogati v duhu" (če smem na osnovi ubogih v duhu izpeljati ta pojem) so se zanašali na tisto, kar so bili in na tisto, kar so premogli, zato niso bili dovzetni za evangelij. Tako je bilo in je še. Augustus M. Toplady je uboge v duhu opisal nekako takole (prev. Dizma):

Ni pobožnosti, ki bi

mogla sprati grehe mi.

Dobra dela in solze

so le prazno upanje.

Le ti si, ki mi lahko

odrešilno daš roko.

Ubogi v duhu se ne zanašajo niti na svojo dobroto ali pobožnost niti na svoje premoženje in družbeni status, ampak zavedajoč se svojih potreb, prihajajo praznih rok pred Gospoda. On pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)

Tu es Christus

V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo Kristusov izrek iz Matejevega evangelija 16,18, v katerem pravi Jezus Petru: "Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala." To vrstico so celo uglasbili in jo prepeva sikstinski zbor ob inavguraciji novega rimskega škofa in drugih priložnostih: "Tu es Petrus." Ovekovečena je tudi na Peruginovi freski v sikstinski kapeli iz l. 1480 - 1482, katere reprodukcijo lahko vidimo zgoraj. Ni mi pa znano, da bi uglasbili vrstico Mt 16,16 na temo "Tu es Christus" (Ti si Mesija), ali da bi jo ovekovečil kak veliki slikar, čeprav gre ravno pri tej vrstici za nekaj, čemur upravičeno pravimo velika izpoved vere. Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno.

Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili Panovo svetišče, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, kot je današnja. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b) Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za neko Petrovo svobodno voljo ali napor. Pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga," pa je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji ponavadi niso ravno vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih." (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem pozabljajo:

1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov;
   
2. da je apostolska doba in služba že davno minila;
3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev;
4. da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med njimi pa zagotovo ni bila rimska, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto.
   

Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O tej zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566)

Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."




M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Bracken Books London 1989.
Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids, Michigan 1999.
Richard Phillips, I Will Build My Church
Svetopisemski odlomki so vzeti iz SSP.

Zakaj ravno...

Rado se mi zgodi, da me kdo vpraša: »Kako pa sploh lahko veš, katera religija je prava?« Vprašanje ni od muh, kajti v stvareh religije res ni trdnih dokazov, katera je pravilna in katera ne. Če se smem izraziti po barthovsko, ni nobena pravilna. Zato se ne bom preveč posvečal religiji, ampak bom rajši takoj preskočil na Kristusa.

Poglejmo, kaj so rekli veliki verski voditelji, utemeljitelji religij itn.:

• Buda: pomemben je moj nauk, ne jaz..

• Mohamed: jaz sem le prerok, pomembno je samo moje oznanilo - Koran

• Jezus: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6 SSP) "Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Mt 12,30 SSP) "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden." (Mt 10,37 CHR)
  

Kristus zahteva določen osebni odnos z njim, ne ravno izpovedovanje nekega nauka ali izpolnjevanje določenega sistema zapovedi in prepovedi. Biti z njim! On ni govoril, kot so govorili pismouki, temveč, kakor nekdo, ki ima oblast (prim. Mt 7,28.29) To je razvidno tudi iz naslednjega dogodka:

Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok.
Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: "Zakaj ga niste privedli?" Služabniki so odgovorili: "Še nikoli ni nihče tako govoril." (Jn 7, 44-46)

Zgornje pričevanje je zelo poučno. Še nikoli ni nihče tako govoril. Popolnoma se strinjam z naslednjimi besedami C.S. Lewisa:

»Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval.« (1)

Plehke paternalistične fraze o Jezusu kot dobrem človeku, kvečjemu preroku itn. izgubijo, ves svoj lesk, če se le malo sprehodimo skozi vse štiri evangelije. Izkaže se, da gre pri takem, sicer najbrž dobronamernem govorjenju, samo za lesk "trompetengolda", kot včasih šaljivo rečemo pozlačenim stvarem brez večje vrednosti.

Pa še nekaj moram poudariti: vse religije sveta trdijo, da človek doseže odrešenje, nirvano in kar je še takega z določenim delom, naporom. Religije so stvar zelo delovnih in prizadevnih ljudi. Če hočeš doseči Boga, se moraš sam potruditi. Pri kristjanih je drugače. Bog je nekaj storil, da bi bili odrešeni. To je milost! Čista milost! Sola gratia, ki se upira svetu in je v spotiko vsem "dobrim" kristjanom. S stališča religije, tudi "krščanske" in sveta je to narobe svet. Zato so tudi "krščanski" voditelji, kot dobri sinovi tega sveta, iz krščanstva naredili religijo, "da bi bili tako, kakor so vsa druga ljudstva" (prim. 1Sam 8,20). Z religijami v barthovskem smislu pa je, kot sem že na začetku rekel narobe to, da nobena ni prava.

(1) Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.

Leon Hribar: (ne)Smisel življenja

"Na vprašanje o smislu življenja se ljudje bržkone odzivamo vsak po svoje. Sam se pogosto spomnim na Monty Pythonov film s tem naslovom. Film je poln smešnih, absurdnih in tudi šokantnih prizorov, pri čemer se zavestno vzdrži tega, da bi jih komentiral ali povezoval, in s tem ustvari občutek popolne fragmentiranosti in absurdnosti. Pomislim tudi na Douglas Adamsov »Štoparski vodnik po galaksiji«, kjer hiper- inteligentna, pan- dimenzionalna bitja, ki se ljudem kažejo kot miši, zgradijo najmočnejši računalnik v vesolju z eno samo nalogo: dal naj bi »odgovor na življenje, vesolje in nasploh vse«. Odgovor »42« je duhovit, toda ne more nas potešiti."

Dostop do celotnega predavanja

Pomoč ob poplavah

Ob katastrofalnih poplavah, ki so prizadele nekatere predele Slovenije je možno pomagati na različne načine. Kdor ima NLB klik, lahko že zdaj nakaže sredstva na račun Rdečega križa, Karitasa ali občine Železniki. Morda bodo v prihodnjih dneh dodali še kak račun. Na NLB kliku lahko plačate pod Plačila > Humanitarni računi > Nakazilo v humanitarne namene > Izberite humanitarni račun in nato izberete plačilni nalog, ki vam ustreza.

Nekaj naslovov na spletu:

• Občina Železniki (.pdf)
• Rdeči križ Slovenije
• Slovenska Karitas
• Zbiranje prispevkov blogerjev

Vsi politično korektni - vsi enakopravni

V petkovi Dnevnikovi kolumni (21. 9. 2007) je Vinko Ošlak obravnaval problem tako imenovane »lahke cerkve«, ki smo mu priča v novejšem času. Gre za cerkve, ki izrabljajo različne posvetne propagandne prijeme, da bi privabile ljudi k bogoslužjem. V kolumni je omenil tudi predsedujočo škofinjo ameriške episkopalne cerkve K. J. Schorri ter njen odnos do homoseksualnosti.

Med pripombami na članek se je na Dnevnikovi spletni strani pojavila tudi zelo poučna pripomba neke osebe, in ker nisem prepričan v njeno identiteto, imena ne navajam. Pripomba je osredotočena na naslednji Ošlakov stavek: »Posvečeni gospe še ni prišlo na misel, da tisti, ki ljubi ljudi, tudi te istega spola, z njimi ne bo počenjal tega, kar med seboj počenjajo homoseksualci,« glasi pa se takole: »Le ugibam lahko, kaj so viri g. Ošlaka, vsekakor pa sem, cenjeni g. urednik, prepričan, da se je besedilo pred objavo izmaknilo vašemu branju.« Priznam, da sem pričakoval več takih reakcij, morda še pridejo. Besedilo se je torej izmaknilo branju urednika, iz česar sledi, da je urednik storil napako. Napaka je v tem, da besedila ni cenzuriral. Tako besedilo pa je treba cenzurirati zaradi politične korektnosti.

Da bi bilo politični korektnosti, tej sveti kravi nekaterih oblikovalcev javnega mnenja zadoščeno, bi bilo treba tudi kako drugače ukrepati. Nedavno je ena od poslanskih skupin slovenskega parlamenta predstavila predlog novele v kazenskem zakonu, ki se nanaša na sovražni govor. Če bo kaj takega prišlo skozi parlamentarno proceduro, in to se zelo lahko zgodi, bo možno koga za kak izrek, podoben Ošlakovemu stavku o posvečeni gospe, obtožiti in spraviti za zapahe. S tem bo boginji politične korektnosti zadoščeno.

Na Švedskem, kjer že premorejo zakon o sovražnem govoru, so pred leti obsodili pastorja majhne binkoštne cerkve Akeja Greena na mesec dni zapora, ker je v pridigi rekel bobu bob in grehu greh, nato pa pridigo celo objavil v lokalnem časniku. Kolikor mi je znano, je bila sodba pozneje razveljavljena. A vendar, Damoklov meč politične korektnosti je tu. Poučen je tudi primer Rocca Buttiglioneja.

Na Slovenskem ima svojo podružnico kvazikrščanska verska skupnost, ki zahteva, da pride Biblija na indeks, ker tudi Biblija ne ustreza kriterijem politične korektnosti, ampak ravno nasprotno. In ker je tako, noben biblični oziroma evangelijski kristjan ne ustreza tem kriterijem.  Omenjenim kriterijem seveda ne ustreza niti največja cerkev pri nas, to je RKC.

Kar se trenutno dogaja, je torej prehod v nekak mehak totalitarizem, v katerem je treba razumeti razvpito geslo »Vsi drugačni – vsi enakopravni,« kot »Vsi politično korektni – vsi enakopravni.« Voltairovski časi svobode govora v slogu: »Gospod, gnusijo se mi vaše ideje, a storil bom vse, da jih boste mogli izraziti,« se na evropski celini, kot kaže, bližajo koncu (resnici na ljubo - pri nas smo jih bili bolj malo deležni).

Sicer pa, nič nas ne more presenetiti. Izraelski prerok Habakuk je za neko neprijazno situacijo, ki se je nanašala na prihodnost, napisal naslednje (Hab 3,17.18 SSP):

»Kajti smokva ne bo cvetela

in na trtah ne bo grozdja,

pridelek oljke bo odpovedal

in polja ne bodo dajala živeža,

drobnica bo izginila iz staj

in v hlevih ne bo živine.

Vendar se bom veselil v GOSPODU,

se radoval v Bogu moje rešitve.«

Vsi srečni...

Podjetje Ena A com mi vsakih toliko časa pošlje svoje novosti po elektronski pošti. V glavnem jih prezrem ali pozabim prebrati, potem pa jih vržem v smeti. Ena od številk, ki ima že v naslovu pošte napisano Slovenci na 34. mestu sreče na svetu je nekako preživela moje čistke in danes zbudila mojo posebno pozornost. Pravzaprav ne gre za kako osamljeno sporočilo na temo sreče, ampak sem v zadnjem času že na dveh forumih naletel na to vprašanje, pa tudi na 24 ur so nas seznanili, da je ravnatelj neke šole v Heidelbergu uvedel šolski predmet z imenom sreča. Svet nas torej pridno bombardira s srečo in nas hoče na vse načine prepričati, naj bomo srečni.

Kakorkoli gledam na to stvar, je sreča nekaj neulovljivega, ker gre za določen občutek. Ta občutek pa ima to lastnost, da nikoli ne pride sam, ampak v spremstvu nečesa drugega. Evforičen lov za srečo samo ima za rezultat, da ne dobimo nič, podobno, kot bi ulovili milni mehurček, ki se razblini. Res je, da je za srečo potrebna neka dejavnost, a ta dejavnost ni lov za srečo, oziroma osredotočenost nanjo. Ali ni zanimivo, da so ljudje ob vsem prepričevanju, da morajo biti srečni, pravzaprav nesrečni? Nesrečni pa so, ker se ne morejo prisiliti, da bi bili srečni, okolje pa jih prepričuje, da morajo prekipevati od sreče. Gre tako rekoč za pravo nasilje, ki ljudi osrečuje tako, da jih dela še bolj nesrečne. Svet ima kalupe, po katerih hoče oblikovati druge. Govorijo o različnosti, ponujajo pa kalup: biti moraš tak, tak, tak in tak! Cela industrija se ukvarja s tozadevnim o(ne)srečevanjem.

Kot sem že napisal, je sreča občutek, ki spremlja neko dejavnost. Srečni smo, če opravimo neko delo, še bolj, če imamo občutek, da smo ga dobro opravili. Srečni smo tudi, če se povzpnemo na neko goro in smo nagrajeni z lepim razgledom. Sreča je torej nekaj, do česar pridemo z določenim naporom.

Zanimivo je, da se pojem sreča v Svetem pismu redko uporablja. Mislim, da bi lahko vse novozavezne omembe sreče prešteli na prste ene roke. Eden se glasi: "Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹" (Apd 20,35 SSP) Tu ne misli sreče, ki je posledica naših zaslug, temveč je sreča v tem, ko vidimo, da je tisto, kar smo nekomu dali, koristilo tej osebi ali več osebam. Še en zanimiv primer sreče sem našel in sicer v Pavlovem zagovoru pred Agripom: "Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa." (Apd 26,2 SSP) Apostol narodov je bil srečen, da je lahko iz koristil nespodbudno okoliščine, v katerih se je znašel kot jetnik in oznanjal evangelij oblastnikom tega sveta. Da, tudi to je lahko sreča. Pastor Richard Wurmbrandt, ki ga je romunski režim več let držal v ječi, je kljub obupnim razmeram, v katerih se je znašel doživljal veliko milost sreče. Njega zagotovo nihče ni bombardiral s puhlicami, da mora biti srečen. On je bil srečen. Kristjan, ki je hvaležen v vseh okoliščinah, v obilju ali sredi brezupa, je pač srečen.

Življenje seveda ni en sam praznik, vmes pridejo tudi stvari, zaradi katerih nismo srečni. A vendar, kako bi brez teh trenutkov sploh občutili, kaj pomeni biti srečen?