Velikonočni finale

»Ne bojte se! Jezusa iščete Nazarečana, ki je bil križan; vstal je, ni ga tu. Glejte mesto, kamor so ga bili položili.« (Mr 16,6)

Dogodki okrog pashe okoli leta 30 so najpomembnejši del odrešenjske zgodovine. Skrbno zastražen grob, kamor so položili v očeh etablirane religije in države politično nekorektnega in sumljivega upornika, je bil prazen, stražarji pa so si komaj opomogli od šoka. Osupli so bili tudi Kristusovi učenci, ki so potrebovali nekaj časa, da so doumeli tisto, kar jim je njihov Učitelj govoril tri leta: »Sin človekov mora veliko pretrpeti in biti zavržen od starejšin in višjih duhovnikov in pismarjev in biti umorjen, a tretji dan vstati.« (Lk 9,22 ) O tem pa je tudi že zdavnaj prej pisal psalmist: »Ker ne zapustiš duše moje v državi smrti, ne daš, da vidi ljubljenec tvoj trohnobo.« (Ps 16,10)

V čem je smisel vstajenja? Apostol Pavel pravi, da je bil Kristus dan v smrt za naše grehe in obujen za naše opravičenje. (cf. Rim 4,25) Na drugem mestu pa nam pravi, da bi, če Kristus ne bi vstal, mi še vedno ždeli v svojih grehih in brez vsakega upanja (cf. 1Kor 15,12-19). Vstajenje je finale v kratki, a bogati seriji dogodkov, ki so se odvili od zadnje večerje naprej. Stvari so šle zelo hitro navzdol in so se navidez končale z Gospodovim pokopom. Potem je sledil velikonočni finale, ki je dal popolnoma nov smisel vsemu dogajanju: »Zakaj ker je po človeku prišla smrt, je po človeku prišlo tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1Kor 15, 21.22) Smrt je ena od posledic človekovega padca v greh. Ker je v Božjih očeh ves človeški rod med sabo povezana celota, je postal ves človeški rod okužen z grehom in deležen telesne smrti ter je zaslužil večno pogubo. Tisto, kar je Adam zapravil, je Kristus znova pridobil vsem, ki so »v Kristusu«, kakor je pisano: »Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal ž njim.« (1Tes 4,14)

Kristjani pravzaprav verujemo, da smo že zdaj deležni precejšnjega dela blagoslovov, ki nam jih je priskrbel Kristus: »Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih, v katerih ste nekdaj hodili po navadi tega sveta, po knezu oblasti v zraku, po duhu, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine; med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivostih mesa svojega ter delali želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze Božje, kakor tudi drugi. Bog pa, bogat v usmiljenju, zaradi velike ljubezni svoje, ki nas je ž njo ljubil, nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in ž njim vred obudil in posadil v nebesih v Kristusu Jezusu, da pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo milosti svoje v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu.« (Ef 2,1-7) Tudi mi smo bili nekoč, kakor drugi, ki jim apostol pravi sinovi nepokorščine. Dejstvo je, da smo tudi mi telesni Adamovi potomci. Bili smo duhovno mrtvi in otroci Božje jeze, a Bog nas je oživil. Na nek način smo že, čeprav nepopolno, deležni prihodnjih dobrot, tudi Kristusovega vstajenja. To ni zavoljo kakšne naše posebne dobrotljivosti, zaslužnosti ali drugih kvalitet, ki bi jih imeli, temveč popolnoma po milosti. Milost pa lahko prejmemo po veri, ki je sredstvo, s pomočjo katerega moremo sprejeti milost. Vera je kot roka, s katero sprejmemo milost.

Kristus obljublja in vabi: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Jn 3,16)

Vesele praznike!




Opomba
Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz: Sveto pismo Starega in Novega zakona © British & Foreign Bible Society 1996

Umrl in bil v grob položen...

Izročil sem vam namreč najprej to, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan. (1Kor 15,3.4a CHR)

Nietzschejev norec iz Vesele znanosti, ki je vpil: »Kje je Bog? […] Umorili smo ga, - vi in jaz! Mi vsi smo njegovi morilci!« je imel po svoje prav. Res je sicer, da večina ljudi ni imela ničesar pri sodnem umoru Boga in človeka Jezusa Kristusa, a če poznamo smisel Kristusove smrti, dobimo nov in drugačen vpogled v stvari. Kristus ni umrl kar tako. Umoril ga je naš greh. Bog se ne šali, in jemlje človekov greh nadvse resno, saj gre pri grehu za osebno in širšo katastrofo, ki se je noben človek ni zmožen osvoboditi s svojim lastnim naporom.

Toda, »Kristus je svoj čas, ko smo mi bili še slabi, umrl za brezbožne; saj težko da umre kdo za pravičnega, dasi se za dobrega morda kdo odloči umreti. Dokazuje pa Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,5-8 SSP) Kristus je torej umrl, ko smo bili še brezbožni grešniki, da bi odplačal naš dolg. Človeštvo je, glede na skupna prednika, ki sta povzročila ves naš in svetovni problem z grehom, solidarnostna celota. Adam predstavlja pred Bogom našega starega človeka, Kristus je predstavnik novega človeka. Kot Adamovi potomci smo vsi solidarnostno vključeni v usmrtitev Božjega Sina Jezusa Kristusa. Kristus pa je tisti, v katerem imamo novo identiteto, ki izhaja iz zasluženja, ki ga je pridobil s svojo zastopniško smrtjo na golgotskem križu. Njegova smrt pa ima tudi žrtveni značaj. On je hkrati daritev, »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« (Jn 1,29 CHR) in veliki duhovnik. (cf. Heb 5,1 ss.) Po veri v njega prejmemo opravičenje. On je začetnik novega rodu človeštva, torej tistih, »ki se ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga.« (Jn 1,13 SSP) Zato smo po njem solidarnostno vključeni v njegovo telo, ki je Cerkev.

Njegova smrt in pokop imata še en pomen. Njegovo celotno življenje je dokaz solidarnosti s človekom: »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.« (Heb 4,15.16 CHR) Zato nas avtor Pisma Hebrejcem poziva: »Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč.« (Heb 4,16 CHR)

Kralj na križu

Kajti i Judje zahtevajo znamenj, i Grki iščejo modrosti. Mi pa oznanjujemo Kristusa na križ razpetega, Judom resda pohujšanje, poganom pa neumnost, ali tistim, ki so poklicani, i Judom i Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. (1Kor 1, 22-24 CHR)

"Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14 SSP)

Kriterij, po katerem spoznamo krščanski narobe-svet, prihaja s križanim Kraljem popolnoma do izraza. Kar je v svetu na vrhu, je pri Bogu na tleh in obratno. Kralji tega sveta ne kraljujejo s križa. Lahko si obesijo križ okoli vratu, ampak križi, ki jih nosijo okoli vratu kralji tega sveta, so relativno lahki, zlati in dragoceni. So stvar prestiža, ne sramote. Križ, ki ga je izbral Kralj kraljev in Gospod gospodov, pa je mučilno orodje in simbol sramote, ponižanja in razčlovečenja. Ampak on je izbral sramoto, da bi izničil vsako pozemsko in demonsko visokost. Orodje sramote in razčlovečenja je tako postalo simbol in, kar je še bolj pomembno, orodje zveličanja.

Dolga pot Noviga testamenta pusledniga dejla do doma

Trubar je napisal Noviga testamenta pusledni dejl že na stara leta. Knjiga je bila natisnjene v Tübingenu na Württemberškem. V svetu je ohranjenih le še pet primerkov te knjige. Če malo priredim naslov s spletne strani RTV Slovenija, je en izvod te dragocene knjige spet v lasti Slovencev. Razen tega so preostali štirje izvodi slabše ohranjeni od izvoda, ki ga je dobila Narodna in univerzitetna knjižnica. prejšnji lastnik knjige je bil izraelski zbiratelj Reuben Yaron, ki se je zaradi finančnih težav odločil za prodajo knjige.

Več o tem na spletni strani RTVS>>>>>>>

Butare in pirhi

V današnjem TV Dnevniku smo lahko videli in slišali o 81,779 m dolgi butari, ki so jo naredili vrli Frankolovčani (upam, da sem v naglici prav prepisal podatek o dolžini). Ni bilo izrecno povedano, komu na čast so jo izdelali, je pa bilo rečeno, da bi z njo radi prišli v Guinessovo knjigo rekordov. Implicitno je torej lahko jasno, komu v čast so jo naredili. Za veliko soboto pripravljajo nov rekord, to je največji pirh. Nič niso povedali, od katere ptice jajce bodo uporabili. Lahko pa sklepamo, komu na čast. Ampak, pisano je: "Ne sodite." O tem pa kdaj drugič.

Kralj na oslu

Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali:
»Hozána!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja!
Hozána na višavah!« (Mr 11, 1-10 SSP)

Drugačnost je danes je ena od napopularnejših besed. Ampak, ko gledam drugačnost, ki jo reklamira svet, se mi zdi, da je zelo malo drugačna od kake druge drugačnosti, ki jo tudi reklamira svet. Seveda v drugem kontekstu. Svet reklamira lepe, zdrave in drzne. Seveda tudi bogate, ali vsaj premožne. Revije se šibijo pod težo glamurja, ki ga predstavljajo, zraven pa tudi pod težo čenč, ki jih posredujejo bombastičnih novic željnemu bralstvu. Da bi si olajšali vest, na drugem mestu pišejo o trpljenju ljudi, ki imajo »manj sreče« od tistih, ki sem jih prej omenil.

Jezus si je privoščil drugačno drugačnost, kot jo pozna in ji ploska svet. Ko je nekaj dni pred sramotno smrtjo na golgotskem križu prišel v Jeruzalem in ga je ljudstvo željno čakalo, ker je pričakovalo prihod Božjega kraljestva po merilih tega sveta, je v mesto prijezdil na oslu. Osel pa ni ravno žival, na kateri bi jezdili kralji tega sveta. Kar na smeh mi gre, če si predstavljam britansko kraljico, ki se slavnostno pripelje v London z yugom, ali pa rimskega škofa Benedikta XVI., ki bi se pripeljal v Vatikan v stoenki. To bi bila lahko kolikor toliko ustrezna primerjava. Božji Sin je imel drugačne kriterije od tega sveta. Ravno zato so mu ljudje, ki so mu v dogodku, ki ga opisuje gornji odlomek iz evangelija najprej klicali: »Hozána,« čez nekaj dni pa: »Križaj ga!« (prim. Mr 15,13.14) Ravno zato, ker je poznal resnično naravo človeka, je Kristus povsem zanemaril zunanji vtis. On hoče pritegniti ljudi s svojo osebnostjo, ne z bliščem, še najmanj z religioznim bliščem. Blišč potrebuje svet. Binkoštniški teolog Daniel Brkič je nekoč zapisal: »Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni.«

Izvirno krščanstvo je v bistvu kontrakulturno, kar pomeni, da nastopa proti vrednotam prevladujoče kulture tega sveta in jih izziva. Vrednote »mladih in lepih, bogatih in drznih« tu nimajo kaj iskati. Friedrich Nietzsche se je tega zelo globoko zavedal, zato je napadal krščanstvo. Še posebej ga je motila tista izvedba krščanstva, ki je bila bolj dosledna in se je sklicevala na križ, ne pa na krono, in je postavljala v ospredje ponižnega Kralja na oslu, ne pa kraljev s kronami, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar ljubi svet. Taka drža pa pri večini nikoli ni bila popularna in tudi nikoli ne bo.

Belgijska (Nizozemska) veroizpoved

Belgijska ali Nizozemska veroizpoved se imenuje po domovini nastanka. Napisal jo je Guido de Brès (1523-1567), doma iz Monsa, v takratni Nizozemski, ki je zajemala današnjo Belgijo, Nizozemsko in delček današnje severne Francije, bila pa je pod špansko oblastjo. Pri delu so mu pomagali Adrien de Saravia, profesor teologije v Leidenu, pozneje v Cambridgeu, H. Modetus, ki je bil nekaj časa kaplan Viljema Oranskega in G. W. Ingen. Besedilo je revidiral Junius de Bourges (1545-1602), ki je bil pastor valonske skupnosti v Antwerpnu, kasneje pa profesor v Leidenu. Veroizpoved je bila iz francoščine prevedena v nizozemščino, nemščino in latinščino. Ker so tedaj celotnemu območju španske Nizozemske v latinščini rekli Belgija, se latinski prevod imenuje Confessio Belgica. Pojavlja pa se tudi ime Nizozemska veroizpoved. Veroizpoved je nastala med krvavim preganjanjem nizozemskih protestantov s strani španskega kralja Filipa II. Z njo so hoteli kralju dokazati, da reformirani kristjani niso nikakršni heretiki in puntarji proti državi, zato so mu celo poslali en izvod te veroizpovedi. Kralj seveda ni popustil in preganjanje s strani inkvizicije se je nadaljevalo. Kmalu je postal žrtev preganjanja tudi Guido de Brès. Padel je v roke inkvizicije in bil leta 1567 obešen v Valenciennesu.
Belgijsko veroizpoved so skrbno pregledali na dordrechtski sinodi leta 1618-1619 in jo uvrstili med normativne spise reformirane cerkve.

Dostop do slovenskega prevoda. >>>>>>>

http://kingsgarden.org/Wallonia/ConfessionWallonne/ConfessionWallonne.html
http://en.wikipedia.org/wiki/Belgic_Confession
http://fr.wikipedia.org/wiki/Confessio_Belgica
http://de.wikipedia.org/wiki/Niederl%C3%A4ndisches_Glaubensbekenntnis
http://en.wikipedia.org/wiki/Guido_de_Bres

Ljubi svojega bližnjega

Ko je ob neki priložnosti nek učitelj postave vprašal Jezus: »Kdo je moj bližnji?« (Lk 10,29) je morda pričakoval, da mu bo Jezus zdrdral kako definicijo bližnjega, zlasti še, ker je hotel s tem vprašanjem, kot poroča Luka, opravičiti sebe (prim. Lk 12,29). Sveto pismo nam ne poroča, v čem je šlo pri tem opravičevanju sebe; glede na priliko, ki jo je nato povedal Jezus, je šlo najbrž za to, da je učitelj štel za svoje bližnje le določen krog ljudi. Jezus mu ni podal definicije bližnjega, ampak mu je povedal priliko o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,30-36). V priliki nastopajo tri osebe, od katerih pripadata dve tedanjemu judovskemu vladajočemu in uglednemu sloju (duhovnik, levit), tretja oseba, Samarijan, pa ljudstvu, ki so ga tedanji Judje močno zaničevali. In ravno ta tretji se je izkazal s svojo človekoljubnostjo, kar je moral na koncu priznati tudi učitelj postave. Ko mu je Jezus zastavil vprašanje: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« (v. 36) mu ni preostalo drugega, kot da prizna: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« Jezus je izkoristil priznanje in mu odgovoril: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (v. 37)

Zapoved »Ljubi svojega bližnjega« pa se ne pojavlja samo v Novi zavezi. Najdemo jo že Stari zavezi, v 3Mz 19,18: »Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe; jaz sem GOSPOD.« Na temelju te povedi (ko omenja sinove svojega ljudstva) bi lahko sklepali, da je ta zapoved omejena le na pripadnike izraelskega ljudstva, a ni tako. V istem poglavju iste knjige se pojavlja še ena zapoved, ki pravzaprav smiselno dopolnjuje pomen 3Mz 19,18 in se glasi: »Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe.« (v. 34). Učitelj postave (kaj pa je 3Mz drugega kot postava?) bi to moral vedeti, pa ni.
Včeraj sem nekje našel trditev, da bi morali kristjani, če upoštevajo zapoved »Ljubi svojega bližnjega,« pustiti, da bližnji počnejo, karkoli se jim zazdi prav. Ampak ta zapoved ne pomeni tega. Danes se ljudem zdi marsikaj prav, čeprav vedo, da je to v nasprotju z Božjo besedo. Ampak, koga sploh to zanima? Kakorkoli, kristjani moramo biti kamen spotike, sicer ne bi bili to, kar pravimo, da smo. Zapovedano nam je namreč: »Odkrito posvári svojega bližnjega, da si zaradi njega ne nakoplješ greha!« (3Mz 19,17b) Vse ostalo prepuščamo Bogu in njegovi volji.

Zakaj je ta zapoved tako pomembna? Apostol Pavel pravi, da je v tej zapovedi izpolnjena celotna postava (prim. Gal 5,14), apostol Jakob pa imenuje to zapoved, očitno zaradi njene vseobsežnosti, kraljevska postava (prim. Jk 2,8). Pavel pravi na drugem mestu: »Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Rim 13,9) Kdor resnično ljubi svojega bližnjega, mu za bližnjega ni vseeno, najsi gre za njegov materialni, ali pa duhovni blagor.

Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.

Trubarjeva Cerkovna ordninga začasno v Sloveniji

Od četrtka, 6. marca do 6. maja 2008 bo na ogled v Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani edini znani izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge, katerega hrani vatikanska knjižnica. Gre za izvod, ki so ga odkrili leta 1971. Do tedaj edini znani izvod je bil tisti, ki so ga hranili v Dresdnu, a je bil uničen med zavezniškim bombardiranjem tega mesta leta 1945.

KLIK za več informacij.