Kaj pa je tega treba bilo...

Vir slike: Wikipedia

V islamskih državah si vsake toliko cele množice ljudi vzamejo čas, da demonstrirajo proti kaki stvari, ki se zgodi na zahodu in razžali njihova verska čustva. Tovrstne demonstracije niso mačji kašelj, saj znajo biti njihove posledice zelo krvave. V teh dneh smo priča (tudi) nasilnim protestom v mnogih islamskih, pa tudi drugih državah, ki jih je menda sprožil nek abotni nizkoproračunski film Nedolžnost muslimanov na You Tubu, ki sramoti njihovega preroka Mohameda. Kot sklepa Peter Hitchens, so omenjene demonstracije bolj posledica določene dogme, ki se je držita  britanska  in ameriška vlada, skupaj z mediji, kot pa samega filma. Arabski pomladniki so po njegovem s pridom uporabili pomoč zahoda, da so se zavihteli na oblast, zdaj pa je več ne potrebujejo. Seveda pa tudi ne potrebujejo zahoda kot takega. Iz tega lahko zaključimo, da je film povod in ne vzrok protestov.

Zanimivi so politiki in mediji, ki se živčno ukvarjajo z obsodbo inkriminiranega filma. Avtor filma je nek kopt, ki živi v ZDA, kopti pa veljajo v Egiptu za precej nezaželeno človeško podvrsto. So de facto drugorazredni državljani, iz česar lahko sklepamo, da so žalitve na račun Mohameda, ki si jih je privoščil filmar,  posledica hude zamere. Krščanstvo je sicer vera odpuščanja, toda ljudje, ki se kitijo s krščanskim imenom, tega mnogokrat niso zmožni. Pred časom je ves svet trepetal pred muslimanskim ogorčenjem,  ko je  pastor neke nepomembne skupnosti v ZDA grozil s kurjenjem Koranov. Ugledni časnik New York Times z 12. 9. 2012 govori z nenaklonjenostjo o omenjenem filmu in njegovih snovalcih. Isti časnik z dne 2. 10. 1999 je branil "umetnino" Piss Christ, oziroma razpelo pogreznjeno v scalnico, pardon, urin. Dvojna merila? Predvidljivo!

Tudi iz slovenskih medijev je čutiti nelagodje in nezadovoljstvo ob omenjenem filmu.  To je bilo zelo jasno izraženo v včerajšnjem Delu. Gre za presenetljiv pojav, kajti naši mediji ne kažejo nobenega nezadovoljstva ob sliki Jezusa kot podgane, kurjenju strunjanskega križa in podobnih "umetniških" dogodkih. Še več, v takih primerih (skupaj z delom politične scene) junaško stojijo na braniku svobode govora, tiska, umetniškega izražanja in kar je še takega. Zabavno je, da njihov pogum upade, brž ko so prizadeti  tisti, ki pravijo o sebi, da pripadajo  religiji miru. Takrat postanejo zelo rahločutni do ranjenih verskih čustev. Peter Hitchens pravi, da ima v Veliki Britaniji krščanstvo nižji status od islama, to pa zato, ker sta vlada in establišment trda od strahu pred islamom. Drznem  si trditi, da velja isto za preostali "svobodni svet", vključno z našo domovino. Od tod dvojna merila. Danes se svet ne boji toliko vesoljnega socialnega punta, kot muslimanov. Oni pa tudi niso tako neumni, da ne bi ugotovili, da gre tu za znamenja duhovnega gnitja zahodne, "postkrščanske" civilizacije, ne njene moči.

Pred malo več kot šestimi leti in pol sem na tem spletniku objavil članek z naslovom Zakaj podpiram svobodo tiska.  Še danes stojim za vsako črko, ki sem jo takrat napisal, bi pa razširil temo tudi na svobodo govora in medijev nasploh. Gre za svobodo, ki jo danes skušajo omejiti s tako imenovanim preprečevanjem sovražnega govora. Ker gre za omejevalce iz čisto določene politične interesne grupacije, ki bi sama postavljala merila svobode govora, nastane vprašanje, kdo bo omejeval omejevalce. Svoboda vere implicite vsebuje tudi možnost, da se moram soočiti  z drugačnimi, včasih celo sovražnimi mnenji. To je težko, a treba je vzdržati. Če mi kaj ni všeč, mi pač tistega ni treba prebrati ali pogledati.

Problem množic v muslimanskih državah je, da ne poznajo medijske svobode, ampak jim jo preko cenzure kroji država. Zato si tamkajšnji ljudje ne morejo predstavljati, da inkriminiranega filma  (ki ga je bržkone videla le peščica muslimanov) ni požegnala ameriška država. Pojem svobode medijev jim je  popolnoma tuj in ne vedo, da v ZDA ni cenzure. Zaradi omenjenega problema se strinjam z Davidom Gusheejem, ustanoviteljem organizacije Evangelikalci za človekove pravice, da evangelijski kristjani ne bi smeli sodelovati v projektih, kot je omenjeni film. Take stvari se dajo uporabiti kot opravičilo za vsakovrstno nasilje, nenazadnje tudi nasilje nad krščanskimi manjšinami v muslimanskih državah. Jezus ni nikoli smešil takih in drugačnih prepričanj drugih ljudi, ampak je šel vedno preko tega in vsakemu na poseben  način oznanil resnico. 

Križan svet, križan svetu

"Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14)

Če gledamo s popolnoma človeškega vidika, je imel sv. Pavel  zelo dobre razloge za samohvalo: bil je  izobražen, prizadeven, poln energije, najbrž tudi telesno krepak, ogromno je naredil za evangelij, prizadeval si je živeti krepostno življenje, toda on pravi v pismu Galačanom, da je edina stvar, s katero se hvali, Kristusov križ. Še več, pravi celo, da Bog ne daj, da bi se hvalil s čim drugim. 

Glede na to, koliko je pretrpel v službi evangelija, bi se mogel hvaliti s svojimi križi, težavami in zaslugami, a vendar tega ne počne. Zakaj?

Pavel se je zelo dobro zavedal, da niso njegove zasluge tisto, kar bi ga reševalo, ampak popolna žrtev, ki jo je Gospod Jezus Kristus enkrat za vselej izvršil na križu. Križ je tista ločnica, ki ločuje Kristusovo cerkev od sveta, saj pomeni križani Kristus svetu spotiko in norost, izvoljenim svetim pa Božjo moč in Božjo modrost (cf. 1Kor 1,23.24).

Svet ima svoj sistem vrednot in kriterijev. V križu ni sposoben videti kaj več kot barbarsko mučilno orodje iz starih časov, kakega globljega smisla v njem pa ne vidi. Apostol Pavel pravi, da je svet zanj križan. Blišč, bogastvo, slava, uspeh, napredovanje na družbeni lestvici in druge vrednote sveta zanj ne pomenijo nič. Pavlov gospodar ni svet, ampak Kristus. Ker je tako, je Pavel na nek način mrtev za svet, podobno kot bi bil križan svetu. 

To seveda ne pomeni, da Pavel ali katerikoli drugi kristjan ne bi imel materialnih potreb in bi lahko živel kot duh. Ne, tu gre za hierarhijo prioritet, oziroma, kot je dejal Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 5,33)  Kristjan še vedno je, pije, se oblači, hodi na delo, lahko napreduje v službi, ima stanovanje, bančni račun, družino, prijatelje itn., toda vse to naj ne bi bilo  v njegovem življenju na prvem mestu. Bog ne deli prvega mesta z nikomer in ničemer (cf. Iz 42,8. 48,11).  Kdor najprej išče Božje kraljestvo, mu je vse ostalo navrženo: življenje, hrana, pijača, obleka in kar je še takega (cf. Mt 6,25-33).

C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega." Da, največ so razmišljali o prihodnjem svetu, ta svet pa je bil zanje križan, oni pa svetu. 

Temelj Božje ljubezni

Spurgeon o samopravičnosti

Bojte se samopravičnosti! Črni hudič razuzdanosti jih uniči na stotine, beli hudič samopravičnosti pa na tisoče! 

~Charles H. Spurgeon

Kako svetla?

Avtor slike: Igor Kolgarev. Vir: АМИНЬ-комиксы [>>]

Kolateralna škoda

Vir slike: The Muslim Times

Krščanstvo je po izvoru bližnjevzhodno verstvo in je v tej regiji prisotno že od vsega začetka. Omenjeno območje so v 7. stoletju v celoti osvojili muslimanski Arabci, a so se v tem svetu, skozi menjajoča se obdobja večje ali manjše strpnosti  in valov nasilja, ohranile bolj ali manj številčne krščanske manjšine.

Toda, kot je videti, gredo  za kristjane stvari  v državah, ki jih je zajela tako imenovana "arabska pomlad" na slabše, tako da nanje učinkuje bolj zimsko kot spomladansko, ne glede na to, kako nam te reči predstavljajo politiki in mediji. Zamolčevanja, polresnice in laži niso pri njih nič novega.

 

 Res je, da arabske države, kot so  Sirija, Egipt, Libija, Tunizija, niso bile kaj pride demokratične. Vse po vrsti so bile avtokratske, nekatere bolj, druge malo manj. V njih je bila tudi razširjena korupcija. Podobno je bilo v Iraku, ki je po zaslugi vojaške intervencije ZDA in Velike Britanije ter zaveznikov doživel svoj prevrat že leta 2003. V Iraku, Siriji in Egiptu živijo dokaj številčne krščanske manjšine. Do prevrata so te manjšine uživale večjo ali manjšo svobodo, ker je so v njih vladali sekularni režimi. Sadam Husein je pripadal sunitski manjšini v večinsko šiitskem Iraku,  "dinastija" Asaad pripada šiitski (alavitski) manjšini v večinsko sunitski Siriji.  Morda je   pripadnost obeh voditeljev manjšinam deloma pripomogla k temu, da sta v svojih državah zaščitila tudi druge manjšine.  

 

 Leta 2003 je sledila intervencija zahodnih sil v Iraku, ki je temeljito premešala karte in  razgrela islamska  verska čustva v tej državi. Začeli so se napadi na cerkve in kristjane. Mnogi med njimi so zapustili državo. Nič se tudi ne ve, v katero smer se bodo razpletle zadeve. Večinsko šiitski Irak bi lahko bil naravni zaveznik iranskih bratov po veri. Vzvišeno, oziroma oholo zahodnjaško "pametovanje", ali bolje rečeno nerazumevanje dejanskih razmer in stanja duha v teh krajih, bo najbrž povzročilo svetu še dosti glavobolov.

 

 Padec sekularnih režimov v Tuniziji, Libiji in Egiptu je odprl pot islamizmu. Za predsednika Egipta je bil izvoljen "muslimanski brat" Mohamed Morsi. V svojo svetovalsko ekipo je vključil dva kristjana, a še vedno ostaja neznanka, kakšno politiko do manjšin bo vodil. Napadi na kristjane in verske objekte  tudi ne pomenijo nič dobrega.

 

 Pred nami se odvija sirska drama. Že aprila lani je antiohijski melkitski patriarh Gregor III. Laham sporočil, da so se v socialno motivirane proteste vpletli džihadisti in prišlo je do prvih napadov na krščanske vasi. Maja lani je nadškof Ciril Efrem Karim sporočil, da so protestniki v Damasku nosili napise: "Kristjane v Bejrut, alavite v grob!" Sirski uporniki uživajo podporo turške islamistične vlade, reakcionarne Saudove Arabije, Katarja in Zahoda. Turški suniti, saudski vahabisti in zahodnjaki se bojijo povezave Sirije z Iranom, pri čemer igrajo sirski alaviti in kristjani vlogo kolateralne škode (za salafistične islamiste  pa bržkone kolateralne koristi, saj se jih bodo na ta način znebili).

 

 Pred leti sem prebral misel, ki jo je nekdo izrekel: "Kjer zadeve urejali Britanci in Francozi, tam več ne raste trava."  Očitno velja isto tudi za trenutno politiko, ki jo izvajajo zahodne države in njihovi mediji na področju Bližnjega Vzhoda. Sicer pa je že modri Pridigar rekel: "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem." (Prid 1,9)

 

 

 Za dodatno branje priporočam:

 

 Syrian Christians feel vulnerable as country burns [>>]

 

Syria: The lies being told [>>]
 

Aleppo bishop: Syrians are 'terrified' [>>]
 

Arab Spring: a 'mixed blessing' for Christians [>>]

Duh in meso

Karl J. Volk: Duh in meso

"Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenjem mesa." (Gal 5,15)

V pričujočem odlomku obravnava  apostol Pavel nasprotje med  življenjem  v duhu in poželenjem mesa. Sam odlomek je videti na prvi pogled zelo "duhoven" in manihejski, kot da gre za nasprotje med duhovnim počelom, ki naj bi bilo dobro in materialnim svetom, ki naj bi bil hudoben. No, resnica je malo drugačna. 

Živeti v Duhu pomeni, da nas usmerja Sveti Duh. Kristjan  ni odrešen, ker živi v Duhu, ampak živi v Duhu, ker je odrešen. Šele odrešeni, nanovorojeni kristjan lahko živi v Duhu. Življenje v Duhu pomeni osnovno usmerjenost  vsega našega dejanja in nehanja. Sv. Pavel piše na drugem mestu: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17) To seveda ne pomeni, da smo zamenjali svoje telo in vse kar spada zraven. To pomeni novo smer našega življenja. 

Kristjani zelo hitro pozabljamo, da smo nova stvar, nova identiteta. Ker pa ta identiteta še vedno živi v stari embalaži, ki ji sv. Pavel pravi meso, se zelo radi spozabimo, kdo smo in premnogokrat kaj naredimo po starem. Materialno telo, meso in narava niso sami po sebi nič slabega. Meso, o katerem govori Pavel, je  sistem mišljenja, volje, čustev, ki še vedno sobiva v našem telesu, zato Pavel spodbuja kristjane h konsistentnosti v življenju in ravnanju. Jezus je rekel v govoru na gori: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce." (Mt 6,21) Če je Kristus največ, kar premorem, potem je moje srce pri njem in z njim. To sicer ne pomeni, da ne morem zgrešiti, toda kristjan je kakor ovca. Če pade ovca v blato, bo poskrbela, da  čim prej zleze iz njega, kajti ovca ne uživa v blatu. Prašiči se radi valjajo v blatu, ovce pa ne. Blato ni ovcino naravno okolje, enako tudi greh ni kristjanovo naravno okolje.

 Kristus je predal svoje  življenje v odkupnino za nas in za mnoge (cf. Mr 10,45. 14,24). Zato smo Kristusovi, življenje v Duhu pa je kristjanovo naravno okolje.

William Lane Craig da lekcijo mlademu nadebudnežu

Mislim, da komentar ni potreben.

Kakršno vprašanje, takšen odgovor

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: "Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" (Lk 10,25)

Zgornja vrstica iz Lukovega evangelija je pravzaprav uvod v zelo znano  priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je zapisana v Lk 10,25-37.Tukaj se ne bomo ukvarjali z vsebino prilike, ampak z vprašanjem, kaj storiti, da dosežemo večno življenje.

Vprašanje je bilo v osnovi napačno zastavljeno, in to ne glede na motiv, ki ga je imel učitelj (tudi ta je bil napačen), saj nismo na tem svetu zmožni nobenega dobrega dela opraviti tako popolno, da bi si lahko na ta način prislužili večno življenje. 

Skoraj enako vprašanje mu je zastavil neki oblastnik: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Lk 18,18b) Tudi to vprašanje je bilo, enako kot prejšnje, narobe zastavljeno. Ljudje si zmotno predstavljamo, da smo zmožni s  svojimi dejanji pomiriti Boga, ali si iz kateregakoli razloga pridobiti njegovo naklonjenost. To je pravzaprav srž sleherne religije: narediti nekaj, s čimer bom poplačal Boga in si tako pridobil njegovo milost. Kdor tako razmišlja, ne razume in ne ve, kaj sploh pomeni beseda milost. Milost ni nekaj, kar bi si lahko prislužil, milost dobim zastonj. Zato pravi Pavel: "Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo." (Rim 4,4) Delat hodim zato, da bi za opravljeno delo prejel plačilo. Delodajalec mi ne da nič iz milosti, kvečjemu mi lahko doda kako delovno nalogo več in to celo za manjše plačilo. Toda pri Bogu ni sistema daj - dam. Nebeško kraljestvo je s pozemskega stališča v vseh ozirih obrnjeno na glavo. Ravno zato sta zgornji vprašanji popolnoma napačno zastavljeni.

Jezus je dal obema vpraševalcema ustrezen odgovor. Namreč, če si hočeš prislužiti odrešenje, boš  moral v vsem ravnati po postavi, torej dosledno in brez napake izpolnjevati zapovedi. Oblastnik mu je prostodušno odgovoril:  "Vse to sem izpolnjeval od mladosti." (Lk 18,21b) Pa  je res stoodstotno izpolnjeval zapovedi? Kakorkoli, on je bil prepričan, da je bilo res tako. Je bil torej zato deležen večnega življenja? Očitno ne, saj je spraševal Jezusa, kaj mora storiti, da ga doseže. Jezus ga je nato postavil pred zid: "Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!" (Lk 18,22b) Oblastnik je dobil odgovor, kakršnega je hotel, toda: "Ko pa je oni to slišal, je postal zelo žalosten, kajti bil je silno bogat." (Lk 18,23) Mož ni ugotovil, da je z njegovim vprašanjem nekaj narobe, zato je na koncu odstopil, kajti do konca se je hotel odrešiti na svoj način. Hotel je dobiti recept za odrešenje, evangelij pa ni dober recept, ampak veselo oznanilo. Dober recept je postava, veselo oznanilo pa je zajeto v Jn 3,16: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) 

Vir ilustracije: Gnesio