Na voljo so relikvije Janeza Pavla II.

Kot lahko preberemo na Global Catholic News, lahko interesenti pri rimskem vikariatu naročijo relikvije "ex indumentis" (iz koščkov oblačil) pokojnega rimskega škofa Karla Wojtyle ali "sveto" kartico. Pri slednji gre za kartico z molitvijo za "milost po zagovoru Božjega služabnika Janeza Pavla II."
"Svetih" kartic ne bodo zaračunavali, zaželeno pa bo, da interesenti prispevajo dar za stroške tiska in poštnine.

Iz zgornjega je razvidno, da je rimska cerkev s svojo prakso še vedno bliže cerkvi Tetzlovih časov kot cerkvam, ki izhajajo iz reformacije. Zato noben resen protestantski kristjan ne more imeti s to in takšno cerkvijo nič - vsaj do naslednje reformacije.

John Piper: Postmoderni svet

O brezbožnih protestantih

Na nekem slovenskem religiozno obarvanem forumu je nekdo povedal, da gledajo pripadniki pravoslavne cerkve na protestante skoraj kot na brezbožnike. Nato sem na internetu naletel na članek Aleksandra Dugina, ki govori o pravoslavni ezoteriki, v katerem avtor primerja pravoslavje z rimskim katolištvom in z raznimi smermi protestantizma. Protestanti, zlasti kalvinisti, smo v njem najslabše prišli skozi.

Ob teh in podobnih pogruntavščinah sem se mimogrede spomnil, da so Rimljani obtoževali prve kristjane ateizma in jih pod to obtožbo tudi preganjali. To so med drugim počeli zato, ker kristjani niso hoteli častiti množice rimskih bogov, njihovih podob in "božanskih" cesarjev.

Omenjeni očitki so se mi začeli zdeti zabavni, kajti konstantinovska cerkev v svoji zahodni in vzhodni varianti je razvila takšno podobočastje in politeizem z monoteističnim vrhom, da bi ji še Rimljani lahko zavidali. Ta politeizem sestavljajo svetnice in svetniki, ki so dobili celo posebne zadolžitve: sv. Blaž baje pomaga pri boleznih grla, sv. Apolonija je zadolžena za naše zobovje, angelu Gabrijelu so predali medije, sv. Anton Puščavnik je postavljen čez svinje, devici Mariji so škofje predali kar cel slovenski narod (kot da je rimsko katolištvo nekaj kolektivno-nacionalnega) itn. Kakorkoli že, takim zamenjavam Stvarnika s stvarmi ali človeškimi osebami pravi Sveto pismo malikovalstvo. V smislu, da se ne zatekamo k svetnikom ter ne molimo njihovih izrezanih (večkrat črvivih) in naslikanih podob (tudi po na les namalanih svetnikih znajo vrtati črvički), smo res brezbožniki, kot nam očitajo častilci podob in molivci k svetnikom.

In hvala Bogu, da je tako. Amen.

O "dobrih" kristjanih

V vsakdanjem življenju se nam rado zgodi, da slišimo, ko o nekom pravijo: "Ta je pa dober kristjan." Nekje imam rimskokatoliško podobico z napisom na hrbtni strani, ki se glasi: "Ni dovolj biti dober človek, treba je biti dober kristjan." Na nekaj povsem drugega pa sem naletel, ko sem v petek 31. avgusta letos prebral Ošlakovo kolumno v Dnevniku, z naslovom: "So kristjani boljši ljudje?" Kolumni so seveda sledili različni odzivi, največ je bilo takih, ki sploh niso vedeli o čem je avtor pisal (takšno odzivanje je na Slovenskem že bolj običajen pojav kot pozdrav "Dober dan."). To moje pisanje pa se ne nanaša na to vrsto odzivov, ampak na drugo, bolj legalistično, na katero sem tudi mimogrede naletel.

Ošlak je v svojem članku izpovedal pomembno krščansko resnico, ki se da strniti v enega od njegovih stavkov (kar so že naredili pri Dnevniku): "Kristjani niso boljši ljudje, saj niso niti dobri, kakor to tudi pogani in judje niso." Kratko in jedrnato. Bolj legalistično razmišljujoči so na to tarnali, kako žalostno je to, da so kristjani velikokrat slabši ljudje od drugih. Drži. Seveda je tu potrebno definirati, kdo je sploh kristjan. Večinsko mnenje je, da gre za ljudi, ki hodijo v cerkev, verujejo v Boga in kar še spada zraven. Je pa ta definicija precej pomanjkljiva in ne drži nujno vode. To je v mnogih primerih tako, kot bi za nekoga, ki se je rodil v garaži, rekli, da je avtomobil.

Nemški evangeličanski teolog, borec proti nacizmu in mučenec Dietrich Bonhoeffer je napisal: "Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (*) Zakaj kristjan ne išče svoje pravičnosti v sebi? Preprosto zato, ker se zaveda, da v njem ni pravičnosti, katero od njega pričakuje in zahteva Bog. Iz tega sledi, da kristjan po svoji naravi ni nič boljši človek kot kdorkoli drug. Pri tem gre v bistvu tudi za negacijo humanistične iluzije, ki si domišlja, da so vsi ljudje dobri, potrebni da so le dobri zakoni in potem bo vse lepo in blablabla.

Kakorkoli, v krščanstvu ni prostora za nikakršno samopravičnost in primerjanje z drugimi, čeprav nekatere (Ošlak bi rekel "cesarske") cerkve spodbujajo ravno to, zaradi česar se njihovi verniki moralno primerjajo z drugimi. S stališča bibličnega krščanstva (ne tistega, ki je prežeto z grško moralno filozofijo) pa so "vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,23 SSP), tako je lahko Pavel zaklical: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15 SSP) To je stališče vseh tistih kristjanov, katerih vera temelji na Kristusovem evangeliju, ne onih "dobrih".

Vse ostalo je seveda golo filozofsko nakladanje in moraliziranje, ki ima toliko opraviti s krščanstvom kot Atene z Jeruzalemom.

(*)Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21. Prev.: Dizma

Amazing Grace: zgodba o osupljivi milosti (poje Chris Tomlin)

Vse služi v dobro...

Apostol Pavel nam govori v pismu Rimljanom naslednje spodbudne besede: "Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem." (Rim 8,28 CHR). Po besedah Jamesa Montgomerya Boicea, je tako videti, kadar nam gre dobro. Kaj pa sicer?

Poslušajmo, kaj je o tem povedal James Montgomery Boice. KLIK. Čas: 26 minut, 39 sekund.

Leon Hribar: Zakaj pa ne ateizem?

4. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Zakaj pa ne ...?«
Leon Hribar

»Moje osebno videnje religije je enako Lukrecijevemu. Vidim jo kot bolezen, ki se je porodila iz strahu, in kot vir nepopisne bede človeštva. Ne morem seveda tajiti, da je k civilizaciji tudi nekaj prispevala. Z njeno pomočjo so v začetku določili koledar, egipčanske duhovnike pa je pripravila do tega, da so skrbno beležili sončne mrke, tako da so jih pozneje lahko celo napovedovali. To dvoje sem pripravljen priznati kot prispevek religije, za drugo pa ne vem.« (Russell, 1957: 24) ...

Več najdete na tej povezavi.

Tehnična podpora v srednjem veku

Kar zabavna stvar. Sam sem imel svoje dni podobne probleme kot ta revež, le da z računalnikom.

Ob krizi identitete protestantskega krščanstva

Na spletni strani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar sem naletel na zanimiv članek dr. Marka Kerševana, z naslovom "Kriza identitete protestantskega krščanstva" in z vprašajem na koncu. Avtor članka pravilno ugotavlja: "In vendar je videti, da je ravno v najbolj modernih okoljih prav protestantizem ( še zlasti v svojih liberalnih inačicah ) v največji stiski, v največji krizi. Kot da v modernih razmerah verske svobode in pluralizma bolj uspevajo tiste krščanske cerkve in usmeritve, ki so k uveljavitvi verske svobode in modernih načel bistveno manj prispevale ali pa so tem načelom dolgo celo nasprotovale."

Res je, da je danes protestantizem v zahodnem svetu v krizi, a ne le on. Tudi rimskemu katolicizmu se ne piše kaj prida bolje. Res pa je tudi, da je v največji krizi tako imenovani liberalni protestantizem in tiste denominacije, ki so kot celota najbolj "liberalne". Te doživljajo kljub "prilagajanju" temu svetu nenehno upadanje. Apostol Pavel je že davno opominjal vernike cerkve v Kolosah s besedami: "Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu." (Kol 2,8 SSP) Problem je ravno v tem, da so se teologi in voditelji cerkva, ki so danes v krizi, kateri ni videti konca, obračali za filozofijo tega sveta in oblikovali sebe in cerkve, katere vodijo, po merilih tega sveta. Prilagajali so se merilom tega sveta, čeprav jim je izrecno zabičano: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2 SSP) Cerkev, ki postane enaka svetu, postane nezanimiva za svoje člane in za svet zunaj. Le zakaj bi moral nekdo za stvari, ki so enake v svetu in cerkvi, pripadati neki cerkvi? Nekateri vztrajajo le še zavoljo cerkvene poroke in pogreba, drugi pa še to ne. Konec koncev je v Božjih očeh eno in drugo brez pomena. Pripadnost mrtvi religiji še nikogar ni pripeljala v nebesa.

Rešuje pripadnost Kristusu, umrlemu in od mrtvih vstalemu Odrešeniku. Zato danes uživajo uspeh le cerkve, ki zvesto oznanjajo celoten Kristusov evangelij, ne le njegove razvodenele variante in tiste, ki res verujejo tisto, kar oznanjajo.