17/11/2013

Antologija Spurgeonovih pridig v elektronski obliki

Vir slike: Wikipedia

Charles Haddon Spurgeon (1832 - 1892) velja za enega najbolj znanih in vplivnih pridigarjev 19. stoletja,  zato ni čudno, da so mu dali njegovi sodobniki vzdevek "princ pridigarjev". Njegove pridige so aktualne tudi danes, kajti v njih je oznanjal čisto Božjo besedo, Božja beseda pa je brezčasna. 

Spletna stran Monergism. com je objavila antologijo njegovih pridig v elektronski obliki in sicer v treh verzijah: pdf, Kindle in e-Pub. Dostop do knjige je na povezavi spodaj.


Knjiga je brezplačna. 


Kristus za vsakdanjo rabo

Na srbski spletni strani Vesti net sem naletel na članek z bombastičnim naslovom Kristusovi bojevniki bodo branili Republiko Srbsko: "Nad nasilje z nasiljem" (Hristovi ratnici će braniti Republiku Srpsku: "Na silu silom"). Ob branju tega naslova me je kar zmrazilo, kajti stvar se mi zdi kot nekakšen "krščanski" džihad. Članek pripoveduje o ruskih kozakih, katerih ataman naj bi bil sam predsednik Putin, ki da so pripravljeni z orožjem braniti Republiko Srbsko.  Pod članek sem napisal pripombo, da se Kristusovi bojevniki vojskujejo na kolenih, ne na konjih in v tankih ter svojo misel podkrepil s  svetopisemskim navedkom iz Pavlovega pisma Efežanom 6,13-18.  Odziv na moje pisanje je bil sicer odklonilen, a vseeno prijazen. Kadarkoli so ljudje v imenu Jezusa Kristusa vihteli snovno orožje, so s tem dejanjem sramotili Gospodovo ime. Kristus in krščanska vera nista nekaj, s čimer bi se smelo poljubno manipulirati, kakor odgovarja katerikoli politiki. Kristjanovo orožje so kolena, molitev in Božja beseda. To je orožje, s katerim po besedah sv. Pavla podiramo trdnjave v glavah ljudi: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke  in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu." (2Kor 10,4.5) To je nekaj popolnoma drugega kot (ne)svete vojne v imenu krščanstva in Kristusa. 

Tudi na Slovenskem  imamo v zadnjem času opravka z nekim sorodnim pojavom, pri čemer sicer ne gre za kako oboroženo armado, ampak za  intenzivnejše posvajanje krščanskega imena s strani določenega dela  dela političnega spektra. Na oder se pompozno vrača ime "krščanske" demokracije, kar bo menda rešilo cel kup problemov, s katerimi se sooča naša država. Ta stranka bo baje usmerjala svojo politiko v skladu s "krščanskimi vrednotami", pri čemer ni čisto jasno, kaj naj bi to pomenilo.  Krščanstvo namreč  operira s postavo (zapovedmi) in z evangelijem.  Kako se bo npr.  v politiki  obnesla zapoved nemaščevanja tistim, ki ti storijo krivico? Glede izpolnjevanja te zapovedi so že sedaj  zelo neprepričljivi. Imajo polna usta narodne sprave, delujejo pa v popolnem nasprotju s tem in kar naprej mečejo "ta-rdečim" pod nos njihove lumparije iz preteklosti, sebe pa predstavljajo kot popolnoma nedolžne žrtve. Nič ni narobe, če deluje  kristjan  v politiki. Toda taka oseba mora biti pozorna, da s svojim delovanjem ne dela sramote svojemu Gospodu. Svet ima zelo jasno izdelano predstavo o tem, kako naj bi delovali kristjani in vsak zdrs je za svet triumf. Svet seveda slabo loči resnične  kristjane od ponarejenih. Rimska cerkev, ki se pri nas predstavlja kot vrhovna moralna razsodnica, je že večkrat padla na izpitu iz kredibilnosti. Mariborski gospodarski škandal je le eden od teh primerov. Politično krščanstvo je doslej naredilo resničnemu krščanstvu največ škode.

Problem ponarejenega krščanstva je, da uporablja Kristusa kot nekakšen pripomoček za vsakdanjo rabo in ga vlači  v vsako mlakužo svojega političnega, gospodarskega in celo vojaškega delovanja. Kristus ni in ne more biti nikogaršnji nacionalni heroj, ampak je Odrešenik sveta. On tudi ne more biti pokritje za nobene politične ali gospodarske mahinacije. Zatorej je čas, da ga vse politike tega sveta nehajo zlorabljati za uresničevanje svojih vsakdanjih interesov.



16/11/2013

Božji otroci

"Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo. Svet nas zato ne spoznava, ker ni spoznal njega. 2 Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, 3 in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist. 
 4 Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je nepostavnost. 5 Vi veste, da se je On razodel, da bi odvzel grehe, da pa v njem ni greha. 6 Kdor ostaja v njem, ne greši; kdor pa greši, ga ni videl in ga ni spoznal. 7 Otroci, nihče naj vas ne zapelje. Le kdor ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen on. 8 Kdor pa ravna grešno, je od hudiča, kajti hudič greši že od začetka. Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela."  (1Jn 3,1-8)

Božji otrok ne postaneš pri telesnem rojstvu, ampak pri ponovnem rojstvu. To je Jezus povedal Nikodemu, ko mu je rekel:  "Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva."  (Jn 3,3b) Božji otroci nismo zato, ker bi bili pridni in zaslužni, ampak zato, ker nam je Bog izkazal svojo ljubezen in nam z rojstvom od zgoraj, ki pride po veri, podaril Božje otroštvo. Božje otroštvo je Božji dar, ne naša zasluga. Ljudje, ki jim ta svet predstavlja vse, nas ne pozna. Med Božjimi otroki in svetom je ločnica, kar je poudarjeno v prvi vrstici. 

V 2. vrstici pravi, da smo Božji otroci, da pa še ni razodeto, kaj bomo. To nikakor ne pomeni, da je možno Božje otroštvo izgubiti, ampak, da ne vemo, kakšni bomo videti ob koncu časov, ko se bo Jezus razodel, oziroma prišel v slavi sodit živim in mrtvim, kot govori nikejsko-carigrajska veroizpoved. Takrat bodo naša telesa podobna njegovemu poveličanemu telesu, (cf. Flp 3,21) naše duše pa bodo dokončno očiščene in osvobojene slehernega madeža greha. Vsak, kdor ima to upanje in zaupanje, se ogiba greha, oziroma očiščuje, kakor je on čist (cf. 1Jn 3,3). V v. 4 nas apostol Janez opominja, da je vsak greh tudi nepostavnost, oziroma kršitev Božje postave. Hkrati nam v naslednji vrstici zagotavlja, da je Jezus Kristus odvzel vse naše grehe. Res je, Jezus Kristus je  "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) S svojo smrtjo na križu je izničil vse naše grehe, s svojim vstajenjem od mrtvih pa nam je dal zagotovilo popolnega opravičenja (cf. Rim 4,25). Zato je  nelogično, da bi kristjan grešil. Toda, kako je s tem v vsakdanjem življenju, oziroma v praksi? Janez pravi v 1Jn 3,6, da tisti, ki ostaja v Kristusu, ne greši. Nekateri zmotno mislijo, da kristjan pod nobenim pogojem ne bi smel pasti v greh. Toda sam Janez pravi v istem pismu naslednje:  "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,8.9)  Iz tega sledi, da tudi kristjan greši, ali bolje, da pada v greh. Kristjan ni imun pred grehom, toda greh ni njegovo naravno stanje, v katerem bi se kristjan dobro počutil. Tisti, ki sistematično greši in se ne vznemirja zaradi svojega greha, temveč v njem morda celo uživa, zagotovo ni resnični kristjan. Kdor ima resnično zaupanje v Kristusa, hoče biti čist kakor naš Gospod. Greh ni kristjanovo naravno okolje, enako kot ni blato naravno okolje ovce. Ovca, ki pade v blato,  bo poskušala čim prej zlesti ven. Obstajajo pa živali, ki uživajo v blatu. Enako  obstajajo tudi ljudje, ki uživajo v grehu... Kristjan, ki pade v greh, greh prizna, Božja beseda pa mu zagotavlja očiščenje. Jezus Kristus je umrl za vse naše grehe: pretekle, sedanje in prihodnje. On je prišel v nas uničit Satanovo delo v celoti.

Nekateri kristjani so zmotno prepričani, da je možno izgubiti Božje otroštvo. Življenje teh ljudi je žalostno, saj lezejo skozi to "solzno dolino" kot po sinusoidi: gor - dol, gor - dol, gor - dol... Ko so "zgoraj", plavajo kot v oblakih, ko so "spodaj" zapadajo v obup. Ko stvar ne gre in ne gre, ostajajo "spodaj". Svoje Božje otroštvo vežejo na svoje uspehe in neuspehe ter na svoje dobro ali slabo počutje. Ta vrsta krščanstva je nekaj najbolj žalostnega in celo škodljivega. Zanj so krivi pridigarji, ki najprej veselo pozdravljajo novorojene člane Božje družine, nato pa sledi obtoževanje: "Le kako lahko ti kot kristjan...?" Res je, pridigarji, zlasti tisti iz Amerike, so naredili cel seznam predpisov novodobne postave, ki naj bi se je držal vsak kristjan. Iz cerkve, ki bi morala biti bolnišnica za grešnike, tako po navadi nastane "sveti klub" samopravičnežev. Ali je mogoče, da si nekaj časa Božji otrok, potem nekaj časa nisi, nato spet si, potem spet nisi? Gre za popolnoma nelogično stvar. Ali normalni zemeljski starši zavržejo otroka, ki naredi nekaj, kar ni prav? Ko je Peter Jezusa vprašal, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, če se pregreši zoper njega (Petra) in se pride opravičit ter če zadostuje do sedemkrat, mu je Jezus odgovoril: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat." (Mt 18,22). To pravzaprav pomeni, da vsakič. Bog od nas ne zahteva več, kot je sam pripravljen storiti. Njegova pripravljenost odpuščati tistim, ki svoj greh priznajo ni omejena. Bogu hvala za njegovo čudovito dobroto do njegovih otrok!



10/11/2013

Svet se vrti...

Vir slike: Wikipedia
V hrvaški reviji Globus, ki je izšla 1. 11. 2013, je od 30. do 34. strani objavljen ekskluzivni intervju z angleškim filozofom in humanistom A. C. Graylingom, s presenetljivim in bombastičnim naslovom: Religije bodo izumrle (Religije će izumrijeti).  Presenetljiv se mi zdi zato, ker  v večjem delu intervjuja sploh ne govori o religijah.

 V prvih dveh tretjinah intervjuja   je Grayling  govoril o ekonomiji, politiki, bogatenju, socialni državi, Evropski uniji in podobnem. Dotaknil se je tudi smisla življenja, ampak zelo površno;  smisel življenja naj bi bil v tem, da smo zadovoljni, živimo baje zato, ker obstajajo ljudje, s katerimi se imamo vzajemno radi, življenje pa da je nekaj prelepega in dobrega. O tem, kaj je smisel življenja za nekoga, ki iz kateregakoli razloga ni zadovoljen in ki ga nima nihče rad, slavni filozof ni ničesar povedal.

V zadnji tretjini intervjuja se je na dolgo in široko razgovoril o religiji v sedanjem času. Med drugim je povedal, da se cerkev mora spreminjati in delati to, česar si nekoč nismo mogli zamisliti. Na ta način bo po njegovem trgala lastno kožo in meso ter odvrgla vse, kar nikomur več ne bo sprejemljivo. Čez pet tisoč let po njegovem, v kolikor bo človeštvo še obstajalo,  ne bo več religije, oziroma, religija naj bi tedaj postala nekaj takega, kar je danes astrologija. 

Napovedovati, kaj bo čez pet tisoč let, je drzna stvar. Tudi astrologija dandanes nikakor ni nepomembna. Z njo se služijo mastni denarci. Slišal sem za podatek, da v Franciji kar 200.000 astrologov pridno in na veliko  služi denar z vedeževanjem, njihova klientela pa so bogati in izobraženi ter seveda cerkveno nereligiozni, ali pa taki na robu. To, da se  mora cerkev nenehno spreminjati, so vedeli in oznanjali že reformatorji, ko so govorili o ecclesia semper reformanda. Seveda pa se mora cerkev reformirati po evangeliju, ne po Graylingovi "Dobri knjigi".  Ateisti so danes najbolj prizadevni reformatorji cerkve, saj mislijo, da najbolje vedo, kako se mora cerkev "posodabljati". Lep del cerkve na materialno prenasičenem Zahodu gre za njihovimi sirenskimi klici in "posodablja" cerkev do neraspoznavnosti. Mnogi anglikanci, luterani, prezbiterijanci in pripadniki drugih denominacij so zdrsnili v reformacijo po svetu, ne po evangeliju. Tako deformirana cerkev postaja za svet še manj zanimiva, kot je bila deformirana cerkev 15. in 16. stoletja, ko so namesto oznanjevanja čistega  evangelija zganjali posvetnost in človeško filozofijo. Cerkev v starem Rimu je bila tako s takratnega (starorimskega), a tudi z današnjega stališča "tistih zunaj", zelo neprilagojena. Držala se je namreč Pavlovega priporočila: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2)  Tako "neposodobljena" bi morala, skladno z Graylingovo teorijo propasti že na samem začetku, kajti liberalna, relativistično razmišljajoča  in multikulturna rimska družba ni bila prav nič naklonjena krščanskemu ekskuzivizmu, ki ji je kazal zrcalo, kar je začela zelo zgodaj  dokazovati s krvavimi preganjanji, česar je bil deležen tudi avtor prejšnjega citata. Ampak učinek je bil ravno nasproten od tega, kar so pričakovali.

Zahodni svet se mi zdi danes kot velikanski Titanik, ki z relativiziranjem vsega na vse kriplje sili med ledene gore. Ljudje se igrajo bogove, kajti v svetu brez Boga hoče biti vsak sam sebi bog. Človek je postal merilo vsega, ampak žal ni znano, kateri človek bi to bil, kajti takih merskih instrumentov je živelo in še živi na milijarde. Pred nekaj dnevi, točneje 4. novembra, je na avstralski televiziji potekala ena od oddaj Q & A; A, v kateri so poleg moderatorja sodelovale še štiri osebe, med drugim homoseksualni aktivist Dan Savage in publicist Peter Hitchens, brat slovitega Christopherja Hitchensa. Zadnje vprašanje, ki ga je vsem štirim zastavila neka oseba iz publike, se je glasilo: "Katera tako imenovana nevarna ideja ima po vašem mnenju moč, da bi, v kolikor bi jo izvedli v praksi,  spremenila svet na bolje?"

 Dan Savage je odgovoril: "Kontrola rojstev. Na tem planetu je preveč (kletvica) ljudi.  In ne vem, če je to..., veste, jaz sem za izbiro. Verjamem, da bi morale imeti ženske pravico do nadzora nad svojim telesom. Včasih, v mračnih trenutkih, pa sem proti izbiri. Mislim, da bi moral biti splav obvezen kakih trideset let. To je nevarna ideja. Hotela je nevarno idejo.  Zdaj pa vrzi(te) vame stol."  Ne vem, kaj bi na to porekli pri nas, glede na dejstvo, da se število upokojencev povečuje, pokojninski sistem pa menda že spet ni zdržen. Morda bi nam omenjeni aktivist svetoval kako Endlosung...To ne bi bilo nič novega, kajti ideje takih in podobnih dokončnih rešitev se počasi in zanesljivo plazijo po Evropi in svetu. Ozrimo se malo na Nizozemsko, v Belgijo in podobne naprednjaške države.

Ko je prišel na vrsto Peter Hitchens, je vse prisotne osupnil, ko je rekel: "Najnevarnejša ideja v človeški zgodovini in filozofiji ostane vera, da je bil Jezus Kristus Božji sin in da je je vstal od mrtvih. To je najnevarnejša ideja, s katero se boste kdajkoli srečali."  Njegova izjava je vzbudila vsesplošno presenečenje tako ostalih udeležencev diskusije kot publike. Na moderatorjevo vprašanje, zakaj  je to najbolj nevarna ideja, je Hitchens odgovoril: "[...] Zato ker spreminja celotno človeško obnašanje in vso našo odgovornost. Vesoljstvo preobrača iz brezpomenskega kaosa v načrtovan prostor, v katerem sta pravičnost in upanje, zato imamo vsi dolžnost, da odkrivamo naravo te pravičnosti in delamo v smislu upanja. To nas vse spreminja. Če to zavračamo, nas tudi spreminja. To je neverjetno nevarno. Zato   mnogi ljudje nastopajo proti temu."

Res je, nevarna je ta ideja, zato svet misli, da jo je treba na vsak način nevtralizirati. Nekateri jo smešijo, drugi pomilujejo, spet tretji svetujejo, kako jo razredčiti in narediti manj nevarno, četrti uresničujejo nasvete tretjih, peti preganjajo... Toda, svet se vrti, ta ideja, imenovana Evangelij,  se pa še vedno drži, kajti njen nosilec je rekel: "In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20b) 


Viri:


Življenje po rojstvu?

























09/11/2013

Zdravilo za vse Samarije tega sveta

Gustave Doré: Prerok Amos
Prerok Amos je živel v kraljestvu Izrael v 8. stol. pr. Kr. in je bil po poklicu živinorejec (cf. Am 1,1. 7,14.15). Obdobje, v katerem je živel, je bilo obdobje zadnjega razcveta severnega kraljestva Izrael, ki je sledil zlomu Sirije. Kakor smo že vajeni, razcvet še ni jamstvo blaginje za vse družbene sloje, ampak lahko tudi pomeni družbeno razslojevanje, v katerem bogati še bolj bogatijo, revni pa postajajo revnejši. Znana zgodba,  ali kot je rekel modri Salomon: "Nič ni novega pod soncem." (Prd 1,8b) Le naj še kdo reče, da Biblija ni aktualna!

V tem prispevku bomo komentirali 3. poglavje Amosove knjige. 

Čas blaginje ljudi ponavadi uspava in ne razmišljajo kaj prida o tem, od kod prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo (cf. Jak 1,17).  Kadar nam gre dobro, se redno dogaja, da bolj malo mislimo na Boga. Tudi Izraelci glede tega niso bili izjema. Bili so izvoljeno ljudstvo, njihova država se je ponovno razširila, gospodarstvo je cvetelo, pa so mislili, da jim prav nič ne manjka. Toda Bog jim je po preroku Amosu sporočil:
"Samo vas sem poznal
izmed vseh rodbin na zemlji,
zato bom na vas kaznoval
vse vaše krivde."  (Am 3,2)
Oni so imeli privilegij, da so izvoljeno ljudstvo, ravnali pa so v nasprotju s tem, kar so bili. Pozabljali so, da privilegij prinaša tudi odgovornost. Jezus je rekel nekaj stoletij pozneje o Judih, ki so ga zavračali: "Ko bi ne prišel in bi jim ne govoril, bi ne imeli greha, zdaj pa za svoj greh nimajo opravičila." (Jn 15,22) To velja tudi za vse tiste, ki so v cerkvi deležni evangelija, pa ga odklanjajo, kajti "Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali."  (Lk 12,48b)  Zunanje članstvo ali pripadnost Božjemu ljudstvu  še ni jamstvo za to, da bo Bog spregledal krivdo. Tako je tudi v tem primeru Božjemu ljudstvu grozila kazen. 
V naslednjih vrsticah (vv. 3-8) opozarja Amos v obliki kratkih vprašanj  na katastrofo, ki se bo skoraj zgodila Božjemu ljudstvu.  Poglejmo si tri od navedenih vrstic.
Mar hodita dva skupaj,
če nista istih misli?
 Rjove lev v gozdu,
če nima plena?
Se oglaša levič iz svojega brloga,
če ni nič ujel?  
Da, Gospod BOG ne stori ničesar,
ne da bi svoj sklep razodel
svojim služabnikom prerokom.  (Am 3,3.4.7)
V naravnem svetu ima vse svoj vzrok in vsak vzrok določeno posledico.  V navadi je, da so si bliže ljudje, ki podobno razmišljajo. Če lev rjove, je dobil, ali pa bo vsak čas ulovil plen. Enako je tudi Bog razodeval odločitve prerokom.

V vrsticah 9 - 11 in 13 - 15 napoveduje Bog po preroku padec Samarije, ki je bila glavno mesto kraljestva Izrael. Samarija je bila močno utrjeno mesto, ki je ležalo ob strateško pomembni prometnici, ki je povezovala Mezopotamijo z obalo Sredozemskega morja in z Egiptom. Napovedani padec Samarije je pomenil tudi grožnjo filistejskim mestom in Egiptu (cf. ibid. v. 9).  Bog očita Samariji nasilstvo in oderuštvo (cf. v. 10). Zato je Bog sklenil, da prepusti deželo sovražniku (t. j. Asircem), ki jo bo zasedel, izropal in uničil. Padec Izraela se ne bo zgodil zaradi asirske vojaške premoči, ampak, ker je Izrael zavrgel Boga. Moralni razkroj pa je bil posledica nevere, kar je ponavljajoča se zgodba.

Toda vse le ni bilo tako črno. Bog si je namreč tudi v tem primeru izbral svoj ostanek, ki bo preživel:
Tako govori GOSPOD: Kakor pastir reši levu iz gobca dve kosti ali kos uhlja, tako bodo rešeni Izraelovi sinovi, ki prebivajo v Samariji. (Ibid. v. 12a)
V tem slikovitem opisu napoveduje prerok, da se bo manjši del prebivalcev rešil, kajti Bog jih bo iztrgal iz sovražnikovih rok, kakor iztrga pastir iz levjega gobca kos plena. O preživetju ostanka govori tudi prerok Izaija:
Ko bi nam GOSPOD nad vojskami
ne prihranil ostanka,
bi postali že kakor Sódoma,
Gomóri bi bili podobni.  (Iz 1,9)
Rešitev prihaja po Božji izbiri, po milosti.  Ko govori apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom o poganih, ne govori o njih prav nič laskavo, ravno nasprotno. V 2. poglavju se loti starozaveznega Božjega ljudstva. Tudi o pripadnikih tega ljudstva pravi, da sami po sebi ne premorejo ničesar, zaradi česar bi se lahko odrešili. Govori torej podobno kot prerok Amos. Če bi danes govorili o vidni cerkvi kot celoti, bi lahko rekli isto. V času, ko vernost peša, se dogajajo Samarije. Vse Samarije tega sveta so simptom, ne vzrok. Že Dostojevski je rekel, da je brez Boga  vse dovoljeno. Danes bi radi mnogi zdravili simptome, tako da bi prepovedali to ali ono. Cilj je sicer dober, a na ta način nedosegljiv. Tudi moraliziranje nima učinka, ker ljudje radi pestujejo in gojijo svoj greh.  Bog je nekoč opozarjal svoje ljudstvo in svet po prerokih, danes pa  preko oznanjevanja postave in evangelija. Božja pravičnost se nikomur ne daje kar tako. Sedemsto in še nekaj let po Amosu  se je Božji Sin Jezus Kristus učlovečil in živel popolno življenje na zemlji. Usmrčen je bil zaradi naših grehov in obujen zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,25). Po njem se daje Božja pravičnost vsem, ki verujejo vanj. Sveti Pavel pravi:
Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25-26 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost,tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.  (Rim 3,22-26)
 To je evangeljsko sporočilo, dobra novica za cerkev in svet. Še ena stvar je podobna kot v Amosovih časih. Četudi gre pripadnost vsem delom vidne cerkve v milijarde, se še zdaleč ne bodo vsi ti  rešili, kajti ne rešuje pripadnost organizaciji, ampak Kristusu.  Še vedno imamo  opravka z ostankom, noben človek pa ne ve, koliko ljudi šteje ta sveti ostanek. Po besedah Georgea Phillipa za kristjana ni pravo vprašanje: "Ali sem med izvoljenimi?" ampak: "Ali verujem v Kristusa?"

Veruješ vanj?


Kje je Bog...?

Zveševci spet vabijo.

Kot nadaljevanje Lennoxovega obiska organiziramo od 12. do 14. novembra niz dogodkov za tiste študente, ki želijo raziskovati nekatere poti do resnice, o katerih je govoril tudi John Lennox v Cankarjevem domu.

Razpored dogodkov: 


12. november ob 19. uri – Kje je Bog v trpljenju? Trubarjeva cesta 37
Predavanje Stefana Gustavssona, ki mu bo sledila diskusija.
13. november, ob 19. uri – Kje je Bog v glasbi? Bar Pr’ Semaforju, Slovenska cesta 5 
Koncert z Andyjem Mayem.
14. november ob 15. uri – Kje je Bog v ustvarjalnosti? Celovška cesta 70
Delavnica z Andyjem Mayem.
 
Veselimo se vaše udeležbe! Če želite še več informacij, nas prosim kontaktirajte.

ZVEŠ>>>