Če bi imeli pred 2000 leti mobitele...

Brez besed

Vir slike: Twitter 

Skrivnostni spremljevalec

Zame je eden od najbolj zanimivih dogodkov, zapisanih v pričevanjih štirih evangelistov, tisti, ko se Jezus po svojem vstajenju kot skrivnostni spremljevalec pridruži dvema učencema, ki sta se napotila iz Jeruzalema v Emavs. Gre za dogodek, ki ga natančno popisuje le Luka in sicer  v Lk 24,13-35. 

Iz zapisanega je razvidno, v kako klavrnem stanju so se nahajali Jezusovi učenci po križanju. Vsi so se razbežali in poskrili. Čeprav jih je Jezus ves čas pripravljal na svojo smrt in vstajenje, kot je opisano v naslednjem odlomku: "Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen," (Mt 16,21) oni tega niso bili zmožni doumeti. 

Učenca nista prepoznala skrivnostnega spremljevalca, ki se jima je pridružil na poti ter ju spraševal o tistem, kar se je malo nazaj zgodilo v Jeruzalemu.  Eden od učencev, Kleopa, je Gospodu razlagal o uničenih upih in pričakovanjih: "Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael." (Lk 24,21a) Upi so eno, realnost pa drugo. Učenci so si predstavljali, kako bo njihov Gospod  ponovno vzpostavil zemeljsko kraljestvo Izrael, ki naj bi potem trajalo na veke. Dvanajsteri so se še pri zadnji večerji prepirali, kdo med njimi je večji in bo zasedal boljši položaj v Božjem kraljestvu (cf. Lk 22,24 ss.). Zato ni čudno, da so bili razočarani, ker je Kristusov križ odnesel njihove sanje. Počutili so se opeharjene. Učitelj, ki so ga imeli radi in so mu zaupali, se je izkazal kot še en ponesrečeni prerok. Toda neko dejstvo je povzročalo še večjo zmedo v Kleopovi glavi: "Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi." (Lk 24 22.23)  Presneto, potem so se v vsej tej nesrečni zadevi pojavile neke ženske in pripovedovale prav čudne stvari, na kar pa se itak ni bilo moč zanesti, ker žensko pričevanje v tistem času ni nič veljalo. Razen tega noben razumen človek v tistem času ni verjel, da bi mrliči hodili iz grobov, še prej pa odvalili dvotonski kamnit pokrov, ki se ga je dalo premakniti le od zunaj. Kakorkoli, Jezus jima je nato potrpežljivo razlagal iz Pisem, da je Mesija moral vse to pretrpeti in biti poveličan (cf. Ibid. vv. 25-27).

Ko so prišli v Emaus, se je skrivnostni spremljevalec delal, kot da hoče iti naprej, učenca pa sta ga "prepričala", da je ostal z njima. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega:

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. 31 Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 32 In rekla sta drug drugemu: "Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?"    (Lk 24,30-32)

 Učenca sta prepoznala skrivnostnega spremljevalca na poti v Emavs. Jezusovo dejansko navzočnost sta sicer čutila ves čas, ko jima je razlagal Pisma. Da, Jezusova smrt ni bila "kar nekaj", kar dokazuje njegovo vstajenje.

Naš Odrešenik Jezus Kristus zagotavlja vsem, ki vanj verujejo, večno življenje, oziroma, kot piše sv. Pavel: "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih."  (1Kor 15, 3b.4a)  Amen. Bogu hvala. 

Velikonočna pridiga iz Novega Sada

Pastor Reformirane krščanske cerkve dr. Đuro Trkulja je svojo velikonočno pridigo zasnoval na odlomku iz Pavlovega 1. pisma Korinčanom 15,12-20. V njej je podal resnico glede šestih najpomembnejših potreb in hrepenenj, ki so izpolnjene z vstajenjem našega Gospoda Jezusa Kristusa. 

Pridiga je v srbskem jeziku. 

Velikonočna prošnja po Trubarju

Vstajenje - temelj naše vere

"Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna." (1Kor 15,14) S temi odločnimi besedami poudarja Pavel temeljni kamen Kristusovega vstajenja za krščansko vero. S Kristusovim vstajenjem krščanska vera stoji in pade, kajti z obuditvijo od mrtvih naredi Bog Jezusa za Kristusa in se sam razodene kot "Oče Jezusa Kristusa."  Vera v Boga in priznavanje Kristusa se v tej točki združita in sta odtlej za krščansko vero neločljiva.

… Krščanska vera v Boga je vera v vstajenje. Ta ima samo v podobah in simbolih nekaj skupnega z mitično predstavo o svetu iz začetne dobe krščanstva. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki ljubijo in umirajo, trpečih in žalujočih. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga.*

Zgornje besede evangeličanskega teologa Jürgena Moltmanna nam veliko povedo, a ne vsega. Velika noč je logični finale tistega, kar se je zgodilo na veliki petek. Pred nekaj leti me je nekdo na tem spletniku spraševal, čemu je sploh pomembno, ali je Jezus res vstal ali ne in kakšno vlogo ima sploh vse to v našem vsakdanjem življenjskem boju.

Res je, da zaradi moje vere ali nevere v vstajenje moja plača ne bo nič višja, pa tudi cene živil na trgu ne bodo zaradi tega nič nižje. Za nekoga, ki ga na svetu ne zanima kaj več od tega, kaj bo jedel ali pil je to danes res brezpredmetno vprašanje. Toda na Božji sodbi, ko bo dajal odgovor, bo relevantnost te vere nadvse pomembna. Pavel je s tem v zvezi napisal naslednje:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor 15,17)

Če bi bila Kristusova smrt zadnja stvar, ki se je v zvezi z njim zgodila na tem svetu, ne bi mogli o njem reči, da je Odrešenik sveta, ampak, da je šlo za običajnega ponesrečenega upornika, propadlega preroka ali sanjača, ki je imel predolg jezik in je preglasno sanjal. Tudi take so poznali v tistem času. Njegova smrt v tem primeru ne bi bila nič bolj ali manj pomembna kot smrt katerega koli človeka, ki je kdajkoli živel na tem svetu. Obstajajo sicer heroji, ki so se v življenju žrtvovali za kako veliko stvar in se jih ljudje s hvaležnostjo spominjajo, toda Jezus vsekakor ne bi bil eden od njih. V resnici gre v njegovem primeru za dosti večjo stvar, o kateri govori apostol Pavel takole:  "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta (cf. Jn 1,29). On je s svojo smrtjo na križu vsem, ki vanj verujejo in pričakujejo njegov drugi prihod, priskrbel popolno odrešenje: "Tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo." (Heb 9,28)

Kako se lahko zanesemo, da je on res Božje Jagnje in da njegova smrt res odvzema greh sveta? Dokaz za to je njegovo vstajenje od mrtvih. Vstajenje je kot pečat, ki potrjuje veljavnost nekega dokumenta. Noben dokument nima pravne veljave, če ni opremljen s podpisom in pečatom izdajatelja, ali osebe, ki le-tega predstavlja. Veliko ljudi je bilo v zgodovini obsojeno na smrt, nihče razen našega Gospoda pa ni vstal od mrtvih. Ko je Pavel prepričeval Korinčane o Kristusovem vstajenju, se je pri tem skliceval na priče, ki so videle vstalega Gospoda (cf. 1Kor 15,1-11). Jezusovo vstajenje nam dokazuje, da je resnični Odrešenik. S tem v zvezi je govoril Pavel zbranim Judom v Pizidijski Antiohiji, ko je rekel:  "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38.39)

Jezusovo vstajenje od mrtvih je torej dokaz, da je On resnični Mesija in popoln Odrešenik, ki je priskrbel večno odkupitev, opravičenje  in s tem odrešenje vsem, ki vanj verujejo.

Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja voščim!

__________
*J. Moltmann, Kaj nam Kristus pomeni danes? Mohorjeva družba, Celje, 1996. S. 72.

Kaj je tako dobrega ali velikega pri velikem petku?

V angleščini se reče velikemu petku dobri petek (Good Friday), čeprav gre na prvi pogled za zelo slab dan, zaradi česar se upravičeno poraja vprašanje, kaj je v njem tako dobrega, oziroma velikega. Odgovor nam ponuja zgornji video.

Heidelberški katekizem o Gospodovi večerji

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja. Vir slike: Wikipedia

75. Kako se v sveti večerji spominjaš in zagotavljaš, da imaš v edini Kristusovi daritvi na križu deleštvo tudi v vseh njegovih dobrinah?

Tako, da je Kristus meni in vsem vernikom zapovedal jesti od tega lomljenega kruha in piti iz tega keliha v njegov spomin, ter pri tem obljubil (Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19; 1 Kor 10,16; 11,23-25; 12,13): Prvič, da je bilo njegovo telo tako resnično na križu zame darovano in zlomljeno in njegova kri zame prelita, da lahko z gotovostjo vidim, da se GOSPODOV kruh zame lomi in sopodeljuje kelih. In drugič, da mi tako sam s svojim križanim telesom in prelito krvjo siti in napaja dušo k večnemu življenju, kar prejemam iz roke služabnika in telesno uživam kruh in kelih GOSPODOV, kar se mi daje kot zanesljivi resnični znak Kristusovo telo in kri.

76. Kaj pomeni jesti križano Kristusovo telo in piti njegovo prelito kri?

To ne pomeni samo z vero v srcu prejemati celo trpljenje in Kristusovo smrt, pridobivati s tem odpuščanje grehov in večno življenje (Jn 6,35.40.47.50.53), temveč tudi po Svetem Duhu, ki je hkrati v Kristusu in v nas, čim bolj združimo (Jn 6,55) z njegovim blagoslovljenim telesom, tako da smo, čeprav je On v nebesih (Apd 3,21; 1 Kor 11,26) in mi na zemlji, vseeno meso od njegovega mesa in kost od njegovih kosti (Ef 3,16; 5,29.32; 1 Kor 6,15.17.19; 1 Jn 3,24; 4,13) in večno živi in vodeni, (kakor udje našega telesa od ene duše) z enim duhom (Jn 14,23; 6,56-58; 15,1-6; Ef 4,15).

77. Kje je Kristus obljubil, da verne tako zanesljivo hrani s svojim telesom in poji s svojo krvjo, ko jedo od tega zlomljenega kruha in pijejo od tega keliha?

Pri vzpostavitvi večerje, ki se glasi (1 Kor 11,23-25; Mt 26,26-28; Mr 14,22-24; Lk 22,19): "GOSPOD Jezus je tisto noč, v kateri je bil izdan, vzel kruh in zahvalivši se, ga je prelomil in rekel: Vzemite, jejte: to je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin. Tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, to delajte kolikokrat pijete v moj spomin. Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete ta kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride." To obljub tudi ponavlja sv. Pavel govori: "Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, ali ni deležnost Kristusove krvi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni deležnost Kristusovega telesa? Ker je en kruh, smo mnogi eno telo; kajti vsi smo deležni tega enega kruha" (1 Kor 10,16-17).

78. Ali se kruh in vino spreminjata v Kristusovo telo in kri?

Ne, ampak kakor se voda pri krstu ne spremeni v Kristusovo kri ali človekovi grehi ne umijejo, temveč je le božje znamenje in zagotovilo (Mt 26,29; Mr 14,24), tako tudi blagoslovljen kruh pri sv. večerji ni Kristusovo telo (1 Kor 10,16; 11,26-28), čeprav se po običaju in uporabi zakramenta imenuje Kristusovo telo (1 Mz 17,10; 14,19; 2 Mz 12,26; 43,48; Tit 3,5; 1 Pt 3,21; 1 Kor 10,1-4).

79. Zakaj imenuje Kristus svoje telo kruh in svojo kri kelih, ali novo zavezo v svoji krvi, sv. Pavel pa deleštvo telesa in krvi Jezusa Kristusa?

Kristus ne govori tako brez velikega vzroka: Namreč, ne samo, da nas s tem želi poučiti, kakor kruh in vino ohranjata življenje, tako sta tudi njegovo križano telo in prelita kri prava jed in pijača naše duše za večno življenje (Jn 6,51.55), ampak nas hoče čez vse to zagotoviti z vidnimi znamenji in poroštvi, da smo po delovanju Svetega Duha deležni pravega telesa in krvi tako resnično, kakor resnično prejemamo z usti zakramente v Njegov spomin (1 Kor 10,16), in da sta Njegovo trpljenje in poslušnost [v 1. izdaji: smrt] tako gotovo naša, kakor da bi mi sami osebno trpeli in zadostili.

80. Kakšna razlika je med GOSPODOVO večerjo in papeževo mašo?

Sveta večerja nam pričuje, da imamo popolno odpuščanje vseh naših grehov po edini daritvi Jezusa Kristusa, katero je On sam enkrat izvršil na križu (Heb 7,27; 9,12.25-28; 10,10.12.14; Jn 19,30; Mt 26,28; Lk 22,19) in da smo po Svetem Duhu vcepljeni v Kristusa (1 Kor 6,17; 10,16), ki je sedaj s pravim telesom na desnici Očeta v nebesih (Heb 1,3; 8,1) in hoče, da ga tam slavimo (Jn 4,21-24; 20,17; Lk 24,52; Apd 7,55; Kol 3,1; Flp 3,20; 1 Tes 1,9). Maša pa uči, da živi in mrtvi nimajo odpuščanja grehov v Kristusovem trpljenju, razen če se Kristus ne daruje dnevno po maševalcih. In da je Kristus pod podobo kruha in vina telesno pričujoč in se ga mora zato častiti (V Can. issae. Item. De consecrat. distinct: 2). - Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo.

81. Kdo sme pristopiti h Gospodovi mizi?

Ti, ki zaradi svojih grehov niso sami sebi všeč, a vseeno zaupajo, da so jim grehi odpuščeni, ostale slabosti pa so pokrite s trpljenjem in smrtjo Kristusa, in kateri se želijo utrditi v veri in si izboljšati življenje. Nepokorneži in hinavci pa jedo in pijejo svojo obsodbo (1 Kor 10,19-22; 11,28).

82. Ali se sme dovoliti k sveti večerji tudi tistim, ki so s svojim prepričanjem in življenjem neverni in brezbožni?

Ne, ker se s tem sramoti božja zaveza in ščuva božji srd nad vso cerkev (1 Kor 11,20.34; Iz 1,11-15; 66,3; Jer 7,21-23; Ps 50,16). Zaradi tega je dolžnost krščanske cerkve po Kristusovem redu in njegovih apostolov, da takšne z močjo ključev izločijo, dokler se v svojem življenju ne poboljšajo.

Dostop do vira >>>

Česa kristjani ne razumejo v zvezi z LGBT osebami

Rosaria Butterfield je v zgornjem videu na kratko podala nekaj stvari v zvezi z LGBT skupnostmi, ki jih kristjani ponavadi ne razumejo. Strnemo jih lahko v tri sklope:

1. Ljudje so ljudje.
2. Zunanji grehi niso nujno korenina problema. 
3. Svetovni nazor igra pomembno vlogo. 

Drugačen kralj

Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. 38 Govorili so:

"Blagoslovljen kralj,

ki prihaja v Gospodovem imenu!

V nebesih mir

in slava na višavah!"

39 Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: "Učitelj, pograjaj svoje učence." 40 In odvrnil jim je: "Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili."  (Lk 19,37-39) 

Kralji, kraljevine in nasploh monarhije so v današnjem času videti kot eksotični anahronizem, kot nekaj, kar pravzaprav pripada preteklim časom, kot nekaj, o čemer se še največ govori v revijah, katerih ciljna publika so pripadnice ženskega spola.  Toda ne glede na to, kaj si danes mislimo o kraljih in monarhijah, se Bog v Svetem pismu razodeva kot Kralj.  To se marsikomu zdi čudno, vendar Bog ni demokrat, ki bi ga lahko (iz)volili, ampak je on, kot Stvarnik in Vzdrževalec vesoljstva, tisti, ki si izvoli kogar hoče in kakor hoče. 

Ko se je naš Gospod teden dni pred smrtjo na oslu bližal Jeruzalemu, ga je širši krog njegovih učencev prepoznal kot kralja. A to ni bil kralj, kakor si ga predstavljamo. Bil je drugačen. Pravzaprav je bil tudi popolnoma drugačen od tistega, kar so si učenci predstavljali o njem kot o kralju. Bržkone so pričakovali, da bo v Jeruzalemu prevzel oblast, pregnal rimsko okupatorsko vojsko in vladal osvobojenemu Izraelu, kot se spodobi za pravega kralja. Toda nič od tega se ni zgodilo. Ravno nasprotno.  Njegovim nasprotnikom se je čez teden dni zoper njega posrečila zarota, v kateri so ga prijeli, zaslišali in predali Rimljanom. Ko ga je rimski namestnik vprašal, če je res kralj, mu je Jezus odgovoril: "Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod." (Jn 18,36)  Kristusovo kraljestvo je drugačno od posvetnih kraljestev, ker ni od tega sveta. To je bistvo, ki so ga mnogi spregledali. On ni prišel ustvarjat zemeljske države, ampak je prišel odkupit pogubljene ljudi za nebeško kraljestvo, kar je nato izvedel s svojo žrtveno smrtjo na križu. Apostol Pavel piše:

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
7 ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
8 in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.  (Flp 2,6-8)

Smrt na križu ni prav nič kraljevska smrt, ampak nasprotno.  Na ta način so Rimljani usmrčevali pobegle sužnje, roparje in upornike. Toda druga oseba Svete in nedeljive Trojice, Bog Sin, je tako rekoč izničil sam sebe, se učlovečil  in prišel na svet kot Jezus Kristus.  Na svetu je živel neoporečno in brezgrešno življenje. Kot pravi pisec Pisma Hebrejcem, je bil Jezus "preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15)  Kot tak je bil resnično "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta." (Jn 1,29b) Usmrčen je bil za naše grehe in bil obujen od mrtvih v dokaz, da imamo v njem opravičenje vsi, ki vanj verujemo. Jezus je bil do konca pokoren svojemu nebeškemu Očetu.  "Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom." (Flp 2,9)  Da, on je "Kralj kraljev in Gospod gospodov," (Raz 19,16b)  toda povsem drugačen od kraljev, predsednikov in drugih oblastnikov, ki vladajo temu svetu. Britanska kraljica se kiti z naslovom braniteljica vere, rimski škof se ima za naslednika apostola Petra in Kristusovega namestnika, Obama je predsednik najmočnejše velesile, a nihče od teh ne rešuje. Jezus je edini Odrešenik. Torej je tudi edini resnični kralj. Pa tako drugačen je od drugih kraljev!