Dan reformacije - za evangelij gre!

"Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)

Skoraj vsi Slovenci smo na današnji dan  protestanti: nekateri iz globokega verskega prepričanja, drugi zaradi družinske tradicije, tretji iz patriotskih razlogov, ker nam je pač Trubar dal prvo slovensko knjigo in nas prvi poimenoval za Slovence, nekateri pa tudi zato, ker čutijo, da je  sovraštvo do rimskokatoliške cerkve njihova državljanska dolžnost, kot se je izrazila neka znana gospa. Mi pa na kratko poglejmo, za kaj je pri vsej stvari dejansko šlo in gre. 

Luthrovih petindevetdeset tez iz leta 1517 še  ni bilo neko strašno protipapeško delo.  Z njimi se je šele začel proces reformacije in začele so se dogajati pomembne stvari. Ker uradni cerkvi ni bilo do debatiranja z Luthrom, saj v svoji domnevni nezmotljivosti česa takega ni bila vajena, je z njim ravnala nadvse arogantno. Ko je Bruder Martin kakemu cerkvenemu uglednežu, ki ga je zasliševal,  predlagal, naj mu zadevo dokaže iz Božje besede, zapisane v Bibliji, je v odgovor prejel  samo to, naj se odpove svojim "zmotam".  Rimska cerkev je imela samo sebe za najvišjo oblast, s katero se ni dalo pogovarjati, ampak si jo smel edino poslušati in izvrševati njena povelja. 

Srednjeveška katoliška cerkev je, enako kot njena sodobna kontinuiteta, učila, da je Božja milost sicer res potrebna za zveličanje, da pa mora posameznik s to milostjo sodelovati s svojimi deli, v nasprotnem primeru lahko milost tudi izgubi. Kristjan prejme pri sv. krstu posvečujočo milost kot nadnaravni Božji dar, torej kot nekaj dodanega.  Ko stori smrtni greh, izgubi to milost. Rešilni pas je zakrament pokore (spoved, danes rajši govorijo o zakramentu sprave), s katerim znova pridobi milost, mora pa za to  opraviti določeno pokoro.  V kolikor ta ne zadostuje, oziroma, če v verniku ostane  kak manjši greh, bo moral po smrti odslužiti določeno kazen v vicah (o katerih Sveto pismo sploh ne govori).  To kazen je moč zmanjšati že tukaj na zemlji z dobrimi deli, lahko tudi z odpustki, po smrti pa z molitvijo in mašami za pokojnika.   Brez posebnega,  nadnaravnega razodetja, posameznik ne more nikoli z gotovostjo vedeti, ali je med zveličanimi ali med pogubljenimi.  Vsakdo lahko kvečjemu upa na vice. Ampak tudi teh so se v Luthrovih časih grozno bali. 

Tudi Luther, kot avguštinski redovnik, ni imel nobenega trdnega upanja v lastno odrešenost, zato se je na vse mogoče načine trudil, kako to doseči. Vera mu ni bila dovolj, saj je bil tako naučen, evangelija namreč ni poznal, kot ga še danes ne pozna večina rimskih katoličanov.  Ko je kot univerzitetni predavatelj pripravljal predavanje o Pavlovem pismu Rimljanom, so mu pred oči skočile besede apostola, ki pravi: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)  Pavel je tu povedal, da je evangelij nekaj, zaradi česar doživiš posmeh okolice. Pa vendar je je evangelij moč, ki daje odrešenje vsakemu, ki veruje, kajti Božja pravičnost se daje po veri v evangelij. Te besede so preporodile Luthra in mu dale gotovost odrešenja. Sedanji papež, gospod Bergoglio, je pred leti spisal apostolsko ekshortacijo Veselje evangelija. Ampak, kdor prebere ta spis, ne bo v njem našel bistva evangelija, ampak bolj nekakšno veselo moraliziranje. Evangelij pa ni moraliziranje.  Apostol Pavel je evangelij takole definiral: "Spominjam vas, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem.  Po njem ste na poti rešitve, če se trdno držite besede, ki sem vam jo oznanil, razen če ste zaman sprejeli vero.  Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih.  Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih." (1Kor 15,1-4)  Dobra novica je torej, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen od mrtvih. Podobno misel je isti apostol zapisal tudi na drugem mestu, kjer pravi: "|O|n [Kristus, op. Diz.] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25)  To opravičenje pa lahko prejmemo po veri, saj je sam Gospod Jezus rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Noben kristjan ni popoln, zato ne premore inherentne, svoje lastne pravičnosti, ampak všteto pravičnost, tako kot Abraham (1Mz 15,6. Rim 4,13-24).  To spoznanje da posamezniku gotovost zveličanja.  Odrešen nisem zato, ker sem nekaj storil za Boga, kot učijo religije sveta, ampak zato, ker je Bog nekaj storil zame: poslal je svojega Sina Jezusa Kristusa, da je na tem svetu živel popolno življenje, prejel kazen za moje grehe, kazen, ki je jaz sam nikoli ne bi mogel odslužiti in vstal od mrtvih, s čimer je potrdil, da je resnični Odrešenik, ki opravičuje brezbožnega in grešnega.  To je bistvo evangelija, ne moralistično nakladanje. 

Nasprotniki nam mnogokrat očitajo, da smo protestanti razbiti med tisočimi denominacijami.  Tu imajo celo prav, ampak različna mnenja v cerkvi niso nič novega, saj so se podobne stvari dogajale že v Pavlovem času:  "Nekateri sicer oznanjajo Kristusa tudi iz zavisti in iz tekmovalnosti [...]  oznanjajo Kristusa iz stremuštva in ne iz čistega namena, ker mislijo, da s tem povečujejo bridkost mojih verig. A kaj za to! Da se le, pa naj bo na kakršen koli način že, iz preračunljivosti ali v resnici, oznanja Kristus. To mi je v veselje in mi tudi bo v veselje." (Flp 1,15a.17.18) Apostol tu omenja nekatere ljudi, ki so sicer oznanjali evangelij, vendar pri tem niso imeli najboljših namenov. Hoteli so mu celo škoditi. Toda temu navkljub Pavel takih ni obsojal, ampak se je veselil, da so oznanjali Kristusa in njegov evangelij. Ni mu bilo torej pomembno, zakaj in kako se oznanja, ampak, koga ali kaj se oznanja.  

Čisto drugače je pisal v Pismu Galačanom, kjer pravi: "Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju,  ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo.  Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!  Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!" (Gal 1, 6-9)  Ostre besede, ni kaj. Med kristjane v Galatiji so prišli določeni oznanjevalci, ki so sicer govorili nekaj o Jezusu, odrešenju in podobnem, zraven pa evangeliju dodajali postavo. Začeli so z milostjo, končali v postavi. Nekaj podobnega uči rimska cerkev: začnejo z milostjo (krst), nadaljujejo s pravili in predpisi, ki jih moraš tudi izvrševati, da bi bil zveličan, kar je seveda čista postava in še marsikaj zraven. Torej milost plus še nekaj.  Žal srečamo enako ali podobno razmišljanje v mnogih cerkvah, ki same sebe imenujejo evangelijske. V svojih evangelizacijskih akcijah pritegnejo novince z evangelijem,  v cerkvi pa potem pri pridigah nedeljo za nedeljo  nabijajo golo postavo. Imamo pa tudi take cerkve, po navadi so to liberalne, ki govorijo samo o ljubezni in se kar lepijo od pocukranega sentimentalizma. 

V cerkvi morata biti ves čas prisotna tako postava kot evangelij. Postava, ki pravi: "Storiti bi moral to!"  razkrije moj greh, evangelij, ki pravi: "Bog je v Kristusu že vse naredil zate!"  je zdravilo za greh. Gola postava spravlja ljudi v obup, ali pa dela hinavske kristjane, goli evangelij pa treplja in ljudi uspava.  Pogosto slišimo, da obstaja tudi "evangeljska postava", kar je navaden oksimoron, podoben veseli žalosti.  Postava ni evangelij in obratno. Oba stojita vzporedno vsak zase in se ju ne da mešati, kot to počnejo nekateri, ki sem jih že omenil. Postava je zahteva Božje pravičnosti, evangelij je stvar Božje milosti. Pravičnost in milost sta dve različni stvari, podobno kot ogenj in voda. 

Pri reformaciji torej ni šlo za golo revolucionarnost nekega upornega meniha, jezik, kulturo, pismenost, delovno etiko in kar je še takega. Nekatere stvari so pač kolateralna korist, ki jih je prinesla reformacija. Šlo je za evangelij, pa tudi danes  ni nič drugače. Za evangelij gre in to nič manj kot tedaj!  Prepričan sem, da še bolj. 

Zaveza

Skozi celotno Sveto pismo, od 1. Mojzesove do Razodetja, lahko sledimo določeni rdeči niti, ki nam  pojasnjuje, kako se Bog razodeva in povezuje s svojim stvarstvom. Ta rdeča nit je zaveza.  V njem vidimo zavezo z Adamom, imenovano tudi zaveza s stvarstvom, nato obnovitev te zaveze z Noetom, zavezo z Abrahamom, nato zavezo, po kateri je prejel Mojzes postavo, zavezo z Davidom in končno vzpostavitev nove zaveze, ki jo je vpeljal  Jezus Kristus ob prvem obhajanju Gospodove večerje v zgornji izbi... 

O tem je več povedal R. C. Sproul v svojem predavanju na spodnji povezavi. 

KLIK za dostop >>>

Odpuščanje

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" 22 Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' 29 Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potŕpi z menoj in ti povrnem.' 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu."  (Mt 18,21-35) 

Ko je Peter pristopil k našemu Gospodu in ga vprašal, kolikokrat moramo odpustiti "svojemu bratu", se najbrž ni zavedal, da je njegovo vprašanje povsem legalistično, saj smo ljudje po naravi legalisti. Toda Jezus ga ni pograjal, ampak mu je odgovoril: "Do sedemdeset krat sedemkrat." S tem naš Gospod ni hotel dati malo bolj velikodušnega legalističnega odgovora, ampak je hotel povedati, da vsakič. Zakaj tako? Zato ker tudi Bog  nam odpusti vsakič, ko ga prosimo za odpuščanje. Bog tudi ne zahteva ničesar več, pa tudi ničesar manj od tega, kar je sam pripravljen storiti. 

To preprosto dejstvo je Jezus ilustriral s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti. V priliki nastopajo kralj, prvi služabnik, drugi služabnik in ostali služabniki. Kralj v tej priliki predstavlja Boga. Prvi služabnik je bil kralju dolžan deset tisoč talentov. En talent je znašal šest tisoč denarijev. En denarij je bila vrednost ene dnine, oziroma enega celodnevnega plačila za delo.  Iz tega sledi, da je šlo za velikansko vsoto, ki je naš nesrečni služabnik nikoli ne bi mogel povrniti. Toda gospodarja so ganile mile prošnje služabnika, in se ga je usmilil ter mu odpustil dolg. Nato pa je služabnik naletel na kolega, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Toda služabnik ni bil do svojega dolžnika tako usmiljen, kot je bil gospodar do njega.  Ker mu soslužabnik ni bil zmožen vrniti dolga, ga je upnik spravil v ječo. Drugi služabniki, ki so to videli, so neusmiljenega kolega naznanili kralju, ki ga je nato dal vreči v ječo.

Kralj v tej priliki predstavlja Boga, ki  je usmiljen in milosten ter pripravljen odpuščati grehe in prestopke. Njegova pripravljenost gre celo tako daleč, da je pripravljen odpustiti vsakič, ko ga prosimo. Človeški greh do Boga  je nadvse težko breme, ki ga simbolizira tistih deset tisoč talentov. Noben človek, noben kristjan, četudi še tako pobožen, nikoli ne zmore poplačati dolga za svoj greh. Toda Bog odpušča, zato smo tudi mi dolžni odpustiti svoji sestri ali svojemu bratu v Kristusu.  C. S. Lewis je nekoč zapisal: "Vsi menijo, da je odpuščanje lepa ideja, a le dokler ni treba komu odpustiti." Odpuščanje je torej lepa, ni pa enostavna stvar. V Gospodovi molitvi molimo: "Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom." (Mt 6,12) Če nisem pripravljen odpustiti bratu ali sestri v Kristusu in če prosim Boga, naj mi odpusti, kakor (ni)sem jaz odpustil, potem avtomatsko izničim prošnjo za odpuščanje. Če v tem hote in vede grešim, potem v mojem domnevnem krščanstvu nekaj manjka. V tem primeru sem enak služabniku, ki ni hotel odpustiti in sem v veliki nevarnosti, da zapadem večni obsodbi, kajti svojega dolga do Boga nikoli ne bom mogel poplačati. Dolg, ki ga ima moj brat ali sestra do mene, je v primerjavi z dolgom, ki ga imam jaz do svetega Boga, navadna bagatela, za katero se ni vredno prepirati. 

Zato velja znotraj Božje cerkve princip, o katerem je govoril apostol Pavel, ki pravi: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13) Kako lahko rečem, da sem Kristusov, potem pa hote ravnam v nasprotju s Kristusom? Ni logično. Nekdo je nekoč zapisal: "Vračati hudo za dobro je demonsko, vračati dobro za dobro je človeško, vračati dobro za hudo je božansko."  Če smo v Gospodu, je odpuščanje logična, četudi zahtevna stvar, saj je bilo tudi nam brezplačno odpuščeno. Bogu hvala za to. 

Zanesljivost štirih evangelijev

·        Kot literarni zgodovinar sem popolnoma prepričan, da  evangeliji (karkoli že so), niso legende. Prebral sem že  ogromno legend, in mi je popolnoma jasno,  da ne sodijo v isto kategorijo. Za legende niso dovolj umetniški.  Z domišljijskega vidika so nerodni  in ne delujejo temu vidiku primerno. Večji del Jezusovega življenja   je popolnoma neznan, tako kot življenje kateregakoli slehernika, ki je živel v tistem času; sestavljavci legend česa takega ne bi dopustili.  

 ~C. S. Lewis

Gratis e-knjiga o Luthru

V naslednjih nekaj dneh ponuja Reformation Trust brezplačno  e-knjigo The Legacy of Luther (Luthrova zapuščina). Avtorja knjige sta R. C. Sproul in Stephen Nichols.  Naložite si jo lahko s spletne strani Ligonier Ministries. 

KLIK za dostop do e-knjige >>>

 

Progresivno krščanstvo

Ne smemo seveda zanemariti razlike, ki nas ločuje od Rima. Prepad je res globok. Toda ne glede na to, kako je globok, je videti skoraj neznaten v primerjavi z breznom med nami in mnogimi pastirji v naši lastni cerkvi. Rimska cerkev lahko predstavlja izkrivljeno krščansko vero, naturalistični liberalizem pa sploh ni nikakršno krščanstvo.

~John Gresham Machen 

Pojdi, tvoj sin živi

KLIK za vir slike

Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode. In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." Uradnik pa mu je rekel: "Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre." Jezus mu je dejal: "Pojdi, tvoj sin živi." Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: "Tvoj sin živi." Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: "Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila." Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: "Tvoj sin živi." In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.    (Jn 4,46-54)

Če delaš znamenja in čudeže, boš gotovo zelo hitro postal slaven in ljudje bodo množično hodili za tabo. To se je zgodilo tudi Jezusu. On je delal znamenja in čudeže iz dveh nagibov: v prvi vrsti zato da bi ljudje verovali vanj in v njegovo poslanstvo, ki ga je imel od nebeškega Očeta, ali pa preprosto iz sočutja do ljudi ki jih je srečeval in so bili v različnih stiskah.

Kraljevi uradnik, oče hudo bolnega sina, ki je omenjen v zgornjem odlomku, je bil po vsej verjetnosti poganski stotnik v službi Heroda Antipa. Ta človek je že vedel, da Jezus ozdravlja bolne in je najbrž že posedoval določeno vero v Jezusa, saj je naredil celih 32 kilometrov, ko je izvedel, da se Jezus nahaja  v Kani . Toliko namreč približno znaša pot od Kafarnauma do Kane.

Toda, pozor, Jezusova reakcija na povabilo ni bila tisto, kar bi človek v takem primeru pričakoval. Uradniku je povedal lepo po pravici: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." (v.48) Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo, da bi verovali, če bi videli kaj nadnaravnega. Pa bi res verovali? Videli bi že, videli, ne vem pa, če bi tudi zares verovali.   Vera namreč ni to, kar nekdo vidi ali sliši, ampak je Božji dar (cf. Ef 2,8). Da je uradnik verjel v Jezusove zmožnosti ozdravljanja, dokazuje  dejstvo, da  je po začetnem hladnem sprejemu še enkrat poprosil našega Gospoda, da bi šel z njim. Toda Jezus ga je le prijazno odslovil, češ, da je z njegovim sinom vse v redu, z njim pa ni šel. Kot pravi Pismo, je mož veroval besedi in odšel domov. Njegova vera je torej rasla. Ko je videl sina ozdravljenega, je začel tudi zares verovati. Ni več samo verjel, ampak je veroval, pa ne le on, ampak je skupaj z njim postala verna vsa njegova družina. Zanimiva in čudovita so pota suverene Božje milosti.

Naj Bog vsem podeli svoj milostni dar zveličavne vere. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!" (Jn 20,29b) 

Hus in Luther

Vir: RefToons

Hus(češko)= gos.

R. C. Sproul odgovarja na ugovore Rima

Rim očita protestantom:  "Če je zveličanje samo po veri, potem je vseeno, kako človek živi, ker bo tako ali tako na koncu zveličan... Forenzično opravičenje je samo pravna fikcija... Apostol Jakob pravi, da se človek ne odreši samo po veri, ampak tudi po delih." Toda Rim je pri svojih ugovorih zgrešil nekaj zelo pomembnih stvari,  o čemer je pripovedoval R. C. Sproul v svojem predavanju.