Vztrajnost v stiskah

Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera nadvse napreduje in ljubezen slehernega med vami do vseh drugih raste. 4 Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate. 5 V tem je znamenje pravične Božje sodbe: po njej boste spoznani za vredne Božjega kraljestva, za katero tudi trpite. 6 Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, 7 vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči 8 in bo v plamenečem ognju kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa. 9 Gospod jih bo obsodil na večno pogubljenje, stran od svojega obličja in veličastva svoje moči, 10 ko bo tisti dan prišel, da se poveliča v svojih svetih in se pokaže v začudenje vseh, ki so sprejeli vero: ker vi ste verovali našemu pričevanju. 11 V ta namen tudi zmeraj prosimo za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in izpolnil vso namero dobrote in delo vere v môči. 12 Takó bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa.  (2Tes 1,3-12)

Z zametkom preganjanja cerkve v Solunu se srečamo že kar ob njenem nastanku. Sprožili so ga  lokalni Judje, ki so kristjane obtoževali  protidržavnega delovanja (cf. Apd 17,5-9). Da  se stiske kristjanov v tem mestu niso prenehale, je razvidno tudi iz 1Tes 1,6. 2,14. 3,3. Očitno pa stiske  omajale vere Solunčanov, ampak so jo še poglobile, rasla pa je tudi povezanost in medsebojna ljubezen udov solunske cerkve. Apostol Pavel je izrekel Bogu zahvalo zaradi take drže tamkajšnjih kristjanov. Takšnim in še mnogo hujšim oblikam preganjanja so priča tudi danes. manjša nagajanja, ki smo jim priča v zahodnem svetu niso nič proti temu, kar trpijo naši bratje in sestre v severni Koreji, Pakistanu, Nigeriji in drugod.

Preganjanje kot tako ni nekaj, kar bi nekomu prineslo zaslužnost pri Bogu, toda stanovitnost v stiskah in preganjanjih je znak, da je cerkev na pravi poti. Ta vrsta stanovitnosti je namreč dokaz resnične vere. Vera pa je tista, ki opravičuje in rešuje brezbožnega in grešnika (cf. Rim 3,25. 4,5. Gal 2,16. Ef 2,8).  Evangelij je treba sprejeti, mu verovati ter mu biti poslušni; vse, ki niso poslušni evangeliju, bo Bog kaznoval z ognjem večnega pogubljenja. Ta doktrina je marsikomu nerazumljiva, zato pravijo: "Kako lahko domnevno ljubeči Bog nekoga obsodi na kazen večnega pekla?"  Kdor tako govori, ne ve, kaj je Božja svetost in človeška grešnost. Nihče, ki je nedolžen, ne bo šel kot tak v pogubljenje, pa tudi zveličan ni nihče, ki je nedolžen. Na svetu je bil doslej eden sam, ki je bil zares čisto nedolžen kaznovan. O njem govori apostol Peter, ko pravi: "Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu." (1Pt 3,18a)  Jezus je trpel in bil umorjen, da bi nam priskrbel Božjo pravičnost: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3, 22a) Noben kristjan nima lastne, inherentne pravičnosti, pravičnost, ki mu je dana, ni njegova lastna, ampak tuja, Kristusova. Ta se daje po veri. 

Na dan, ko se naš Gospod vrne v slavi sodit žive in mrtve, bo kaznoval neposlušne evangeliju in nagradil svoje ljudstvo.  On je umrl za naše grehe in bil obujen zaradi našega opravičenja (cf. Rim 4,25).  Na kateri strani boš  na tisti dan?

Pravi zaklad cerkve

Kristusova sprava  je najčastitljivejši zaklad  cerkve, seme večne neumrljivosti in preljub dragulj naše vere. 

~John Owen

 

Bog našo nam deželo...

Pred osemindvajsetimi leti smo tudi Slovenci, ki smo veljali za "nezgodovinski narod", prišli do lastne države. In kakšen naj bo odnos kristjana do države, oziroma do naše države?

Država je nekaj, od česar vsi nekaj pričakujemo. Nekateri zelo veliko, celo preveliko. V Ameriki poznajo pregovor, ki pravi: "Če je tvoja vlada dovolj velika, da ti lahko vse da, potem je tudi dovolj velika, da ti vse vzame nazaj."  Zanašanje na državo, ki naj bi bila kot nekakšen Miklavž ali dedek Mraz, ki bi vse dal in vse uredil, torej ni niti najmanj pametno. Mussolini je nekoč dejal: "Država je vse, nič ni zunaj nje, nič ni proti njej." Gre za tipičen primer malikovanja države, oziroma njeno pobožanstvenje. Taka totalitarna država, ki veliko ponuja,  ti tudi zelo hitro vse vzame. 

Po drugi strani je država nekaj, kar potrebujemo, pa ne zaradi tega, ker bi bili tako dobri, temveč zato, ker smo grešni. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nikakršne oblasti. Zato je apostol Pavel  s tem v zvezi zapisal: "Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo." (Rim 13,4b) Brezvladje (anarhija) prinese kaos in po navadi še večjo škodo kot najslabši možen režim. Spomnimo se brezvladja v Liberiji pred leti, ko so dvanajstletniki terorizirali ljudi s kalašnikovimi in drugih podobnih primerov.  Tudi zato je Pavel napisal: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga." (Rim 13,1) To seveda ne pomeni, da je Bog postavil oblastnike, kot postavlja šahist figure, ampak, da je oblast nekako v skladu z Božjo voljo, četudi je ta oblast brezbožna ali poganska. Še več, kristjan je dolžan prispevati svoj delež pri skrbi za blaginjo države, kjer živi. Prerok Jeremija  je  judovskim izgnancem v hiperpoganskem Babilonu polagal na srce naslednje besede: "Skrbite za blaginjo mesta, kamor sem vas izgnal, in molite zanj h GOSPODU; njegova blaginja je namreč vaša blaginja." (Jer 29,7)  Babilon ni bil  kakšno nedolžno mesto, ampak velika in osvajalska mestna država,  imperij, ki je Božjemu ljudstvu vzel lastno državo in ga (v veliki meri) preselil v Babilon. Tudi sv. Pavel je pisal, naj molimo za oblastnike: "Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho."  (1Tim 2,1.2) Res je sicer, da se je to dogajalo pred Neronovim divjanjem, vendar, kristjani tudi v času preganjanj niso odstopali od tega načela, kar lahko beremo v spisih cerkvenih očetov. 

Po drugi strani se kristjani niso kompromitirali z božanskim čaščenjem cesarja, oziroma države, ki jo je le-ta predstavljal. Tu so se dosledno držali principa: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!" (Apd 5,29b) Zato noben kristjan ne bi smel pristati na totalitarno tezo o državi, ki da naj bi bila vse!  Vsaka oblast teži k temu, da bi čim popolneje obvladovala tiste, ki jim vlada. Kjer in če je ta oblast totalna, je obvladovanje totalno.  Zato je ločitev cerkve od države zelo dobra zamisel, ki zagotavlja cerkvi avtonomijo. V severnoevropskih državah, kjer imajo državne cerkve, se dogaja, da država preko imenovanja cerkvenega vodstva določa cerkveno disciplino in se posredno meša v verski nauk. Princip sola Scriptura so zamenjali s principom sola cultura. Vse to se je zgodilo zato, ker se cerkvena vodstva ne držijo apostolskega nauka: "Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!"  Seveda pa tudi ločenost cerkve od države ne pomeni jamstva, da se država ne bi vpletala v cerkvene zadeve. Temu smo (bili) priča pri državah s komunistično oblastjo.

Imamo pa tudi cerkve, ki se gredo zelo rade politiko in uporabljajo prižnice za širjenje političnih idej. Tudi to je  problematično.  Russel D. Moore je s tem v zvezi zapisal: "Kar se tipično dogaja, je da  gredo cerkve, ki so očitno politične, v tako smer, da postanejo cerkve, ki jih nihče niti politično niti teološko ne jemlje resno." Ko začne cerkev nastopati s političnimi temami,  začne okolica nanjo gledati kot na politično organizacijo. Isto velja za  politično izpostavljene pastorje, teologe, duhovnike. Ker niso pravi politiki, postanejo politično irelevantni, ker zganjajo politiko, so teološko irelevantni. Na dveh stolih se ne da sedeti. Kadar in kjer sta cerkev in država nekako združeni, izgubljata obe. Tu obstajata dva modela, na eni cezaropapistični, značilen za vzhodno pravoslavje in nekatere protestantske države na severu in zahodu Evrope, na drugi pa papocezaristični,  ki je (bil)  značilen za katoliške države. V prvem primeru država upravlja s cerkvijo, v drugem pa cerkev z državo. Nobeden od navedenih sistemov ne ustvarja pravih kristjanov, ampak  v glavnem cerkveno članstvo. 

Kristjanu se ni prepovedano ukvarjati s politiko, toda cum grano salis! Tu je treba biti zelo pozoren, kajti svet  v tem pogledu  opazi pri kristjanu celo tisto, česar  ni storil, kaj šele dejanske spodrsljaje. 

 Kaj naj rečem za konec? Skupaj s Prešernom kličem: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!"   Bog  daj, da vsi otroci naše zemeljske domovine najdejo pot v nebeško domovino! 

Kristus - ozka pot

Če je tvoja vera odvisna od kogar koli drugega, razen Kristusa, bo padla, ali pa bo zapeljana na široko pot, ki jo najde večina. Kristus je ozka pot v odrešenje, ki jo najde manjšina, kajti le malo jih zares spozna, kdo je on v resnici. 

~David Bennett

Dejavna ljubezen

Perikopa, ki služi  v tradicionalnem lekcionarju  kot prvo berilo na 1. nedeljo po Sveti Trojici), je vzeta iz 1. Janezovega lista 4, 7-21. 

V tem odlomku spodbuja apostol Janez spodbuja  kristjane k pristni in dejavni medsebojni ljubezni. Kdor je rojen iz Boga, torej tisti, ki je bil nanovo rojen, je sicer  odrešen po veri, toda eno od zunanjih znamenj te odrešenposti in novega rojstva je bratska ljubezen.

Ta ljubezen pravzaprav ni nekaj, kar bi  zmogli mi sami proizvesti iz lastnih moči: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (Jn 4, 11.12) Zadeva je torej takšna: Bog nas ljubi in je svojo ljubezen do nas izrazil in tudi dokazal s tem, da je za nas žrtvoval svojega Sina, zato smo tudi mi dolžni, da se med sabo ljubimo. "Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja  v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem." (v. 16b).  Izrek, da je Bog ljubezen, je danes zelo popularen. Toda tu ne gre za nikakršno sentimentalno ljubezen. Tisti, ki to vrstico jemljejo izven konteksta, po drugi strani pozabljajo na Božjo jezo in še katero drugo lastnost, ki ne prija ušesom nespreobrnjenih: "Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je ogenj, ki požira, ljubosumen Bog." (5Mz 4,24) Da je to res, dokazuje  evangeljska perikopa o bogatašu in ubogem Lazarju.

Da smo res v Bogu, spoznavamo po Svetem Duhu, ki nam ga je dal.  Božja ljubezen, ki nam je bila dana,  ima še eno pomembno lastnost; to je, da iz nas izganja strah: "V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni." (1Jn 4,18). Religija je stvar strahu, vera pomeni zaupnost do Boga, ki smo je deležni po ljubezni, ljubezen pa izganja strah. Kdor je v Kristusu, se mu ni treba bati kazni. Strah je povezan z nevero, ljubezen pa pride po veri.

 In še opomin: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal. Če kdo pravi: 'Ljubim Boga,' pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl." (vv. 8a.20) Dokaz za pristnost naše vere je torej odnos, ki ga gojimo do  naših bratov in sester v Kristusu.

Zapoved ljubezni ni evangelij, ni dobra novica. Zapovedi sestavljajo in predstavljajo postavo.  Evangeljsko sporočilo je tole: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Bog nas ni vzljubil, ker bi bili tako dobri in popolni, da bi si to zaslužili. Kristus ni umrl za popolne, ampak za brezbožne (cf. Rim 5,6). Da, za brezbožne grešnike: "Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki."  (Rim 5,7.8)  Ko se zavemo, v kakšnem stanju smo bili, ko nas je Bog poklical v občestvo s seboj, potem tudi ljubezen do brata in sestre v Kristusu ni več nekaj tako težkega. 

Origen

Vir slike: Christianity Today

Origen velja za enega najpomembnejših cerkvenih očetov. Ker pa je mož zelo rad iskal resnico izven besede, razodete v Svetem pismu, obenem pa je bil pod velikim vplivom platonizma, se je med  nauke, ki jih je učil, vpletlo kar precej nenavadnih stvari, katerih posledice je v različnih delih cerkve še danes močno čutiti. Bil je začetnik univerzalizma, nauka, po katerem naj bi se vsi ljudje zveličali. Bil je tudi začetnik večslojnih interpretacij svetega pisma (dobesedne, alegorične,  tropološke in anagogične), kar je močno zaznamovalo srednjeveško teologijo. Njegova razlaga posvečenega življenja je imela močan vpliv na askezo, meništvo in nenazadnje na celibat, ki se je uveljavil v zahodni cerkvi...

Več o tem najdete v predavanju na spletnih straneh Ligonier Ministries, ki ga je imel dr. Robert Godfrey.

KLIK za dostop do predavanja >>>

Kdaj postane evangelij dobra novica

Evangelij šele takrat postane dobra novica, ko razumemo slabe novice. 

~R. C. Sproul

Božje obljube

Ne čutim vselej njegove prisotnosti. Toda Božje obljube niso odvisne od mojih občutkov. Naslanjajo se na njegovo integriteto. 

~R. C. Sproul 

 

Skrivnost Božje troedinosti

Iz Belgijske veroizpovedi:

8. člen - Bog je enega bistva, a vendar v treh osebah

V skladu s to resnico in z Božjo besedo verujemo v enega samega Boga, ki je ena sama bit, v kateri so tri osebe, ki so, v skladu s svojimi nedeljivimi lastnostmi, dejansko, resnično in večno različne. Te osebe so Oče, Sin in Sveti Duh. Oče je vzrok, izvor in počelo vseh stvari, tako vidnih kot nevidnih; Sin je beseda, modrost in podoba Očeta; Sveti Duh je večna sila in moč, ki izhaja iz Očeta in Sina Vendar Bog kljub tej različnosti ni razdeljen na tri, saj nas Sveto pismo uči, da imajo Oče, Sin in Sveti Duh vsak svojo lastno osebnost, ki se razlikuje po svojih lastnostih, vendar tako, da so vse te tri osebe en sam Bog. Iz tega je razvidno, da Oče ni Sin, Sin pa ni Oče, enako ni Sveti Duh niti Oče niti Sin. Vendar te tako različne osebe niso niti ločene niti pomešane, kajti tako Oče kot Sveti Duh nista privzela nase mesa, ampak samo Sin. Oče nikoli ni bil niti brez Sina niti brez Svetega Duha. Kajti vsi trije so sovečni in enega bistva. Nobeden ni ne prvi ne zadnji, kajti vsi trije so eden v resnici, moči, dobroti in usmiljenju.

9. člen - Svetopisemski dokaz za nauk o Sveti Trojici
Vse to vemo iz pričevanja Svetega pisma, pa tudi iz učinkovanja oseb Trojice, zlasti tistega, ki ga čutimo v sebi. Pričevanje Svetega pisma, ki nas uči, da verujemo v Sveto Trojico, je zapisano na več mestih v Stari zavezi, katerih ni treba ravno preštevati, ampak izbrati s preudarnostjo in razsodnostjo. V 1. Mojzesovi knjigi 1,26.27, pravi Bog: »Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.« V 1. Mojzesovi 3,22 pa pravi: »Glej, človek je postal kako eden izmed nas.« Iz izreka: »Naredimo človeka po svoji podobi,« je razvidno, da je v Božanstvu več kot le ena oseba; ko pa pravi: »Bog je ustvaril,« izraža enost. Res je, da tu ni govora o tem, za koliko oseb gre, toda tisto, kar se nam v Stari zavezi kaže kot zamegljeno, je v Novi zavezi zelo jasno. Ob krstu našega Gospoda v Jordanu se je, medtem ko je bil Sin v vodi, zaslišal Očetov glas: »Ta je Sin moj ljubljeni,« Sveti Duh pa se je prikazal v podobi goloba. Tako je določil tudi Kristus glede krsta vseh vernikov: »Krščujte vse narode v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« V evangeliju po Luku je angel Gabriel takole nagovoril Marijo, mater našega Gospoda: »Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji.« Isto je izraženo v: »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Božja in deleštvo svetega Duha z vsemi vami!« Ali: »Zakaj trije so, ki pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno.« Na vseh teh mestih smo popolno poučeni, da obstajajo tri osebe enega božanskega bistva. Čeprav ta nauk močno presega sleherno človeško razumevanje, ga s pomočjo Božje besede vseeno verujemo, pričakujemo pa, da bomo v prihodnjem življenju v nebesih deležni njegovega popolnega razumevanja in dobrobiti, ki jo prinaša. Razen tega moramo motriti posamezne za nas pomembne zadolžitve in dejavnosti teh treh oseb. Zaradi njegove moči pravimo Očetu Stvarnik; Sin je po svoji krvi naš Odrešenik in Odkupitelj; Sveti Duh je naš Posvečevalec, ker biva v naših srcih. Ta nauk o Sveti Trojici je prava Cerkev vseskozi branila in ohranjala, od apostolskih časov pa do današnjega dne, in sicer proti Judom, mohamedancem ter nekaterim lažnim kristjanom in krivovercem, kot so bili: Markion, Mani, Praksej, Sabelij, Pavel Samosatski, Arij in podobni. Zatorej v teh stvareh rade volje sprejemamo tri veroizpovedi, in sicer apostolsko, nikejsko in Atanazijevo. Prav tako sprejemamo tudi tisto, kar so skladno z omenjenimi veroizpovedmi napisali zgodnji cerkveni očetje.