Pogled na iztekajoče se leto

" Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost." (Rim 5,20b)

V letošnjem prestopnem letu sem na tem blogu ali spletniku objavil 366 takšnih in drugačnih sestavkov, torej v povprečju po enega na mesec. Februarja, ki je imel letos 29 dni, sem imel 29 objav, sem pa zato v marcu objavljal trideset krat, v aprilu in juniju devetindvajset krat, v septembru pa enaintridesetkrat. Največkrat sem objavljal prevode izrekov različnih teologov, pri čemer se je zgodilo, da sem tu in tam kakšen izrek prevedel in objavil na novo, kar sem opazil, ko je bilo že prepozno. Dogajalo se je tudi, da se prevodi niso dobesedno ujemali, so se pa zato po smislu. Ko sem pozneje prebiral objavljene izreke, sem ugotovil, da bi se dala  s stališča stavčne skladnje marsikatera misel bolje prevesti, toda bilo je prepozno. Upokojenci se tako in tako izgovarjamo, da imamo vedno premalo časa, iskanje izrekov, ustreznih ilustracij in prevajanje pa tudi zahteva svoj čas, potem se pač zgodi, kar se zgodi. Naj mi bo odpuščeno! Mi pa letos, za razliko od lanskega leta, cenzorji niso zaklenili nobene objave, s katero bi se pregrešil zoper njihove ohlapne zapovedi in prepovedi (primer iz l. 2022). 

Svet ob vsakem novem letu pričakuje, da bo novo leto prineslo kaj boljšega: konec vojn, mir, blaginjo, zdravje, več tega in manj onega, potem pa se naslednje leto vaja ponavlja. V letošnjem letu še vedno divja vojna v Sveti deželi in v širšem okolju Bližnjega vzhoda, druga vojna divja na vzhodu Evrope v Ukrajini, priča smo terorističnim napadom, kot je bil tisti pred božičem v Magdeburgu, na olimpijskih igrah so se norčevali iz krščanstva, mediji še vedno izkrivljajo resnico, državna zdravstvena blagajna plačuje luksuz spreminjanja spola, ni pa denarja za nujne operacije,  propagira se herodovsko pobijanje v maternicah itn. itn. 

Preganjanje kristjanov je bilo tudi v tem letu prisotno v velikem delu sveta. 365 milijonov kristjanov je trpelo zaradi preganjanja in diskriminacije. V tem letu je bilo zaradi vere umorjeno 4998 kristjanov, v 14766 primerih so bile napadene cerkve in lastnina kristjanov, zaprtih je bilo 4125 kristjanov, 295.125 pa kristjanov je bilo preseljenih. (Vir: Open Doors)

Pričujoči zemljevid (vir: Open Doors) nam prikazuje nivoje preganjanja. To leto se nobena od vključenih držav ne uvršča v skupino, kjer imajo "samo" visok nivo preganjanja. V vseh je prisoten  zelo ali ekstremno visok nivo preganjanja. Razlogi za preganjanje so različni, pač odvisno od sistema, religije, korupcije in podobno. Sem sodijo države s komunističnimi režimi (Severna Koreja), islamske države (skoraj ni islamske države, kjer kristjani ne bi bili deležni preganjanja ali diskriminacije), nacionalizem, povezan z religijo (Indija, Mjanmar...), države s paranoidnimi diktatorskimi režimi (Bangladeš, Nikaragva, Turkmenistan...) in države z mamilarskimi tolpami (Kolumbija, Mehika). Več o tem lahko preverite na spletnih straneh Open Doors. 

Svet si po eni strani želi miru in pravičnosti, po drugi pa tega ni zmožen. Rimski komediograf Terencij pravi: "Človek sem, nič človeškega mi ni tuje." Mož je imel zelo prav. Ker je greh nekaj zelo človeškega, nam žal nikakor ni tuj. Je kot strup, ki  po zaužitju odpotuje po celem telesu. Greh ljudem onemogoča življenje v miru in pravičnosti. Proti njemu ni nihče imun. Toda, kot pravi Pavel v zgoraj citiranem odlomku iz Pisma Rimljanom, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, milost še veliko bolj pomnožila. (cf. Rim 5,20b)  Spreobrnjenja se namreč dogajajo tudi tam, kjer so krščanstvu izrazito sovražni in  kristjane preganjajo. Bog deluje takrat, ko on hoče in tam, kjer on hoče. Nobena sila se mu ne more upreti. A. W. Pink je zapisal: "Nedvomno je pred nami kriza sveta in ljudje so  vznemirjeni.  Toda ne Bog. Zanj ni presenečenj.  Ne izzove ga nobeno izredno stanje, saj je on tisti, 'ki vse uresničuje po sklepu svoje volje.' (Ef 1,11)"  Ker Bog ni vznemirjen zaradi krize sveta, se tudi kristjanu ni treba vznemirjati, vznemirjenje  lahko prepušča svetu. To ne pomeni, da bi moral ostati pasiven, kajti še vedno veljajo besede C. S. Lewisa:  "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem. Meri na nebesa in dobil boš zemljo, meri na zemljo in dobil ne boš ničesar od obojega."  Kristjani, ki naj bi bili sol zemlje, kot pravi Jezus, so v velikem delu sveta, predvsem na Zahodu, izgubili slanost in so postali nekoristni (cf. Mt 5,13). Gre za slanost, ki ohranja svet, saj je sol najstarejši konzervans. Družba je podvržena neki vrsti entropije, saj v njej ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kar je danes narobe, lahko jutri večina, ki ima kvorum,  uzakoni za prav. Kristjani naj bi s svojim delovanjem preprečevali trende, ki peljejo v destrukcijo. 

Sv. apostol Peter pravi: "Nastopa namreč čas, da se sodba začne v Božji hiši. Če pa se začne najprej pri nas, kakšen bo šele konec tistih, ki se ne pokoravajo Božjemu evangeliju! (1Pt 4,17)" Zato zvesti del Kristusove cerkve poziva svet k spreobrnjenju in mu prinaša evangelij, ki pravi, da je Kristus prišel na svet, da bi se svet po njem rešil (cf. Jn 3,17), da je bil  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja," (Rim 4,25) in da zagotavlja vsem, ki vanj verujejo in se vanj zanašajo, večno življenje (cf. Jn 3,16). Bogu hvala za to!

Sveta vrata, sveto leto in Jezus

24. decembra 2024 ob 19. uri je rimski škof Jorge Maria Bergoglio, alias papež Frančišek, simbolično odprl tako imenovana sveta vrata na rimski baziliki sv. Petra, s čimer je označil začetek jubilejnega, oziroma svetega  leta 2025. 

V tem tako imenovanem svetem letu si bodo lahko papeževi verniki prislužili velike milosti in odpustke. Ne vem, kako si lahko nekdo prisluži milosti, kajti milost je po definiciji vedno brezplačna in se je ne da zaslužiti. Vernikom, ki bodo vstopili v skozi ena od svetih vrat, bodo po opravljeni spovedi, odpuščene vse časne kazni, zaradi katerih bi morali v nasprotnem morali zadoščevati s kakšno pokoro, ali pa po smrti v vicah. Vice so še en nateg rimske cerkve, o katerem je Calvin rekel, da gre za smrtonosno satanovo izmišljotino, ki izničuje Kristusov križ. Sixbert Sangwa pa je o tej bistroumni iznajdbi izjavil: "Če rečemo, da moramo trpeti za naše lastne grehe, smo s tem povedali, da je bilo Kristusovo trpljenje nezadostno. Če pravimo, da moramo z očiščevanjem v vicah zadostiti za naše grehe, smo zanikali zadostnost Jezusove spravne žrtve (cf. 1Jn 2,2)."  Svetoletne šege in navade pa naj bi imele še eno čudežno lastnost:  ne le, da naredijo Kristusovo trpljenje nezadostno, ampak ga po milosti in oblasti rimskega škofa celo dopolnijo s tem, da vernike rešijo dodatne pokore in celo očiščevanja v vicah. S tem se papež postavi na mesto Kristusa: kar naj bi manjkalo Kristusovi žrtvi, to dopolni papež s svojimi odpustki. Po tej logiki je papeževa oblast nad Kristusovo. 

Prvo tako sveto leto, obogateno z odpustki, si je za leto 1300 izmislil papež Bonifacij VIII., da bi mu romarji napolnili vedno prazno papeško blagajno. Zgled za to je našel v jubilejnih letih, kot so bila določena v Stari zavezi, a so imela takrat precej drugačno funkcijo. Bonifacijevi nasledniki so očitno ugotovili, da gre za zelo koristen ukrep, ki prinese "svetemu sedežu" dosti novcev in da ga kaže pogosteje obhajati. Sveta vrata imajo vse rimske bazilike, po novem pa tudi cerkev znotraj zapora Rebibbia. Stolne in nekatere romarske cerkve po svetu imajo določena svetoletna vrata, ki imajo enako funkcijo kot sveta vrata v Rimu. 

Bog ponuja ljudem boljša vrata od tistih, ki jih daje papež. Naš Gospod Jezus Kristus je namreč rekel o samem sebi: "Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (Jn 10,9) Papeževa vrata, ob vsem  rompu in pompu okoli njih, nikogar ne rešujejo. Rešuje edino Kristus. Njegovo življenje je bilo popolnoma neoporečno, s svojo smrtjo na križu je tiste, ki mu zaupajo, odrešil vseh grehov, zato ne potrebujejo nobenih dodatnih papeževih odpustkov, svetih let in svetih ali svetoletnih vrat. Svetoletne šege in navade so huda zabloda, ki vleče ljudi proč od Kristusa. Še enkrat: Jezus rešuje, ne kovinska ali lesena vrata!

Bog z nami

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

23 Glej, devica bo spočela in rodila sina

in imenovali ga bodo Emanuel,

kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus. 

(Mt 1,18-25) 

Zgoraj citirani opis Gospodovega  rojstva, kot je zapisan v Evangeliju po Mateju, je krajši in manj znan  kot Lukov, vsebuje pa nekatere  podrobnosti, ki jih pri Luku ne najdemo, vendar  na tem mestu ne bo govora  o omenjenih podrobnostih.

Osrednje sporočilo Matejeve pripovedi je stavek: "Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21) 

Zakaj ravno ime Jezus, saj je bilo to ime v tistem času tako pogosto, da je   v isti ulici zagotovo živel vsaj nekdo z istim imenom?  V Svetem pismu je ime zelo pomembna stvar, saj z imenom zaznamujemo določene lastnosti osebe. Pogostnost ali redkost imena tu ne igra nobene vloge. Tudi Jožefov je bilo  v tistem času veliko (prvi s tem imenom se pojavi v 1. Mojzesovi knjigi), pa Marij tudi (prva, ki se omenja,  je bila  Mojzesova sestra). Ime Jezus pomeni: "GOSPOD (JHVH), pomagaj!", "GOSPOD rešuje", "GOSPOD, reši!" ali "GOSPOD je rešitev" (Vir: SSP - študijska izdaja). Že v imenu je bilo torej naznačeno, zakaj je prišel Jezus na svet, zato  torej lahko rečemo, da je v imenu Jezus zajeto bistvo evangelija: Jezus je  prišel na svet, da svoje ljudstvo odreši grehov. 

Kdo je njegovo ljudstvo? V etničnem smislu je bil Jezus nedvomno Jud, torej pripadnik izvoljenega  Božjega ljudstva, toda znano je, da ga to ljudstvo kot celota nikoli ni sprejelo: "V svojo lastnino je prišla (Beseda, Logos, torej Kristus; op. Dizma), toda njeni je niso sprejeli. (Jn 1,11) Kdor Jezusa ne sprejema, ne sodi v njegovo ljudstvo, ne glede na spol, raso, jezik, narodnost, svetovni nazor, veroizpoved ali karkoli drugega. "Tistim pa, ki so jo (Besedo, Logos, torej Kristusa; op. Dizma) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime  in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) 

V današnjem času pogosto slišimo, da so vsi ljudje Božji otroci, iz česar bi se dalo sklepati, da so vsi ljudje del Božjega ljudstva. Tako govorijo predstavniki mnogih cerkva, med njimi tudi sam rimski škof Bergoglio. Toda Sveto pismo ne govori nič o splošnem Božjem otroštvu vseh ljudi. Tako govorijo prostozidarji. Že navedeni odlomek iz Jn 1,12.13 nam izrecno pove, katere so kvalifikacije Božjega otroka. Vsak človek, ki ga srečam, je moj bližnji, ni pa vsak človek moj brat ali sestra v Kristusu, oziroma član Božje družine. Iz tega sledi, da ni vsak človek Božji otrok.

Vse  življenje našega Gospoda je bilo podrejeno enemu cilju. Ta cilj je bil, da z žrtveno smrtjo na križu odreši "svoje ljudstvo", oziroma, kot je to na kratko povzel Pavel: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25) On je "GOSPOD, ki rešuje". Predreformacijska cerkev in njena duhovščina nam ponuja starozavezne in svoje zapovedi, ceremonije in  prepovedi, skratka postavo, v zadnjih desetletjih  pa tudi obilo humanizma (in renesanse). Po postavi se še nihče nikoli ni odrešil, ker je še nihče nikoli ni mogel v celoti izpolnjevati. Razen Kristusa.  Z njim je nastopil nov čas: "Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi." (Apd 13,38) Edino v njem, "kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov." (Mt 1,21b) On je namreč Emanuel, Bog z nami.

Si tudi ti del njegovega ljudstva? 

Božična temna senca (2)

 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.  (Mt 2,16)

V božičnem času je še en senčni dan, ki kvari božično idilo. To je dan, ko se spominjamo otrok, ki jih je dal pomoriti trinoški kralj Herod.  Jezusov prihod na svet je bil zaznamovan s prepevanjem "Slava Bogu na višavah," angelskih zborov, a tudi peklenske sile ob tem dogodku niso obmirovale, ampak so si za svoje orodje izbrale kralja Heroda, ko je le-ta izvedel od modrih, da se je rodil judovski kralj. 

Herod, ki ni bil Jud, ampak Idumejec, se je ustrašil za prestol, zato se je hotel znebiti nadležne konkurence. V upanju, da bo med žrtvami tudi Jezus, je dal pomoriti betlehemske dečke, ki so bili stari  dve leti in manj. Ta dogodek ne sovpada s časom tik po Kristusovem rojstvu, ampak se je zgodil nekaj kasneje, morda leto ali dve. Ker je bil Jožef na nadnaravni način opozorjen na to, kaj se pripravlja, se je skupaj z Marijo in otrokom Jezusom umaknil v Egipt. 

Nedolžni otroci, ki so bili žrtvovani namesto Jezusa, so  predpodoba Jezusove žrtve, ki se je zgodila malo več kot trideset let pozneje. Jezus  je s to svojo enkratno žrtvijo na golgotskem križu naredil nje in vse, ki vanj verujejo, primerne za nebeško kraljestvo. Zgodba nedolžnih otrok se pojavlja skozi celotno zgodovino. Pomori otrok žal tudi danes niso nobena izjema. Če to stvar v kakšnih "barbarskih" deželah še vedno počnejo s hladnim ali strelnim orožjem, se v razvitem svetu taisto dogaja  v navidezno brezmadežnem in sterilnem okolju bolnišnic, čemur evfemistično pravijo "možnost izbire", oziroma "pravica do varnega in dostopnega splava", kot temu pravi nek obskurni samooklicani inštitut, ki  deluje v naši državi. Potem so tu osebe, ki ne jedo nobene hrane živalskega izvora, da ne bi kakor koli prizadele ubogih živali, obenem pa na ves glas propagirajo splav.  Herodovstvo v vseh svojih pojavnih oblikah je torej na žalost še danes aktualno. Hudič sovraži človeka, zato si ga preko svojih orodij, tudi takih, ki se imenujejo homines sapientes,  prizadeva uničiti vse od spočetja naprej. 

Toda ne glede na zgoraj zapisano je  naš Gospod Jezus Kristus rekel: "Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17)  To je bil namen njegovega prihoda na svet. Božična idila je lepa stvar, vendar jo je dobro malo uravnovesiti. Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil žrtev nacionalsocialističnega režima,  je zapisal:

"Jezus Kristus je živel sredi svojih sovražnikov. Na koncu so ga zapustili vsi učenci. Popolnoma sam, obdan od zločincev in posmehljivcev, je visel na križu. Ravno zato je tudi prišel, da Božjim sovražnikom prinese mir." *

Mi vsi smo (bili) v  skladu s svojo padlo človeško naravo  Božji sovražniki.  Tu ni izjem. A Jezus prinaša resnični mir in rešuje vse, ki se nanj zanesejo in vanj verujejo.  Vse takšne, brez izjeme. To je več vredno kot božična idila.

Ali zaupaš Jezusu in se zanašaš nanj ter na njegovo odrešenjsko delo?

*Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek,1987. S. 17. Poslovenil Dizma.

Jezusova stanovitnost

Pri Jezusu ni muhavosti. Tiste, katere ljubi, ljubi do konca.

~ J. C. Ryle

Božična temna senca (1)

Giovanni Battista Lucini: Mučeništvo sv. Štefana. Vir slike: Wikipedia

Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56 in rekel: "Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!" 57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: "Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!" 60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" Ko je to rekel, je zaspal. (Apd 7,55-60)

Božični prazniki delujejo nadvse prisrčno in očarljivo, zato ni čudno, da so pri srcu celo Japoncem, čeprav je tam le 1,5% prebivalstva krščanske vere. Ameriški pridigar A. W. Tozer je v zvezi z božičem napisal naslednje: 

"Zdi se čudno, da je toliko ljudi navdušenih nad božičem, a se jih tako veliko zaustavi, da bi se poglobili v njegov pomen. Mislim pa, da je ta čuden pojav v skladu s človeško navado, da poveličuje trivialnosti, zanemarja pa bolj pomembne stvari."

Res je, stvari velikokrat ostajajo pri okrašenih smrekah, lučkah, nakupih in obdarovanjih, na kar nismo niti kristjani povsem imuni. Najbrž je cerkev zato, da bi razblinila sentimentalno božično vzdušje, na drugi dan božiča določila praznik prvega krščanskega mučenca, diakona Štefana. Kakor nas življenjski ritem pogosto vodi navzgor in navzdol, tako tudi cerkvi sledijo lepim časom hudi časi. Ob rojstvu našega Gospoda so se odprla  nebesa: "In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.'" (Lk 2,13.14) Podobno se je zgodilo, ko je nahujskana drhal kamenjala Štefana, vendar na tem mestu vir ne govori nič o angelskem petju.

 Dan po božiču nam upravičeno razblini božično romantiko. Podobno je bilo, ko se je  po Gospodovem vstajenju in ob binkoštih okoli leta 30 v Jeruzalemu rodila cerkev. Začetnim uspehom in spreobrnjenjem je sledilo preganjanje, cerkev pa je dobila svojega prvega mučenca. Štefan je, enako kot njegov Gospod, prosil za svoje ubijalce. Za razliko od Jezusa, ki je umrl zapuščen od Boga, je on uzrl odprta nebesa, kjer ga je čakalo poveličanje. Jezus je ob neki priložnosti rekel učencem: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi" (Mr 8,34b-36)  Štefan je bil eden tistih, ki je rešil svoje življenje in ga ohranil za večnost v Božjem kraljestvu. Križa si nihče ne želi. Tudi naš Gospod si ga ni želel, kar dokazuje njegova agonija v getsemanskem vrtu. Toda križ je sestavni del našega vsakdana in je pri nekaterih videti tako, pri drugih drugače.  Mislim, da od Štefanovega časa v zgodovini ni bilo obdobja, v katerem kristjani niso bili vsaj v določenem delu sveta deležni preganjanja. Jezus nam ni  obljubljal "najboljšega življenja tukaj in zdaj", kot to počnejo sodobni lažnivi preroki, ampak prav nasprotno: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: 'Služabnik ni večji kot njegov gospodar.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20) Tudi danes imamo na svetu kristjane, ki so, podobno kot Štefan, deležni hudega preganjanja, o čemer  beremo in slišimo, seveda bolj poredkoma v večinskih medijih, ki po navadi prikrivajo ali izkrivljajo resnico. Molčijo o tem, da so kristjani danes najbolj preganjana verska skupina na svetu, ali pa v duhu vsegliharstva zavajajo, češ, tudi drugi so danes preganjani.  Človekova padla narava se ni v tisočletjih prav nič spremenila. Nekateri mislijo, podobno kot Štefanovi ubijalci, da s  preganjanjem in ubijanjem opravljajo Božje delo, v resnici pa  služijo Satanu.

Toda Božja pota so res čudna in nenavadna. Eden od tistih, ki so sodelovali pri Štefanovem umoru je bil mladi Savel.  Ni sicer metal kamenja v žrtev, ampak je varoval oblačila storilcev. Toda pri vsakem zločinu je kriv tako tisti, ki je bil neposredni storilec, kot tisti, ki je stal na straži, ali pa kot Savel igral garderoberja. Toda ravno tega človeka je pozneje Bog  na poti v Damask popolnoma preusmeril in obilno uporabil za svoje delo, ki ga je kot Pavel, najmanjši med apostoli Jezusa Kristusa (cf. 1Kor 15,9), zapečatil z mučeniško smrtjo. 

Jezus svojim učencem ni zagotovil lagodnega življenja, jim pa zato zagotavlja delež v svojem kraljestvu. On nas je prišel spravit z Bogom. Utelesil se je, za nas je na zemlji živel popolno življenje v poslušnosti, s svojim križem nas je odrešil greha, njegovo vstajenje pa je jamstvo našega opravičenja. Da, nebesa so  odprta za vsakega, ki trdno zaupa vanj in se zanaša na njega

Blagoslovljene božične praznike!

Glejte, kako zelo bogato in s kakim veseljem  počasti Bog tiste, ki jih ljudje zaničujejo. Tukaj vidite, da njegove oči gledajo v globočine ponižnosti. Ali ne bi mogli Božji angeli nagovoriti velikih duhovnikov, od katerih se je pričakovalo, da  veliko vedo o stvareh, ki se tičejo Boga in angelov? 

Ne, Bog je izbral uboge pastirje, ki so bili v očeh ljudi malo cenjeni, toda v nebesih so  šteli za vredne tako velike milosti in časti. 

-  Martin Luther

Božično sporočilo

Božično sporočilo govori, da obstaja upanje za padlo človeštvo: upanje na odpuščanje, upanje na mir z Bogom, upanje slave... Kajti Jezus je po Očetovi volji postal ubog, bil rojen v hlevu, da bi bil čez trideset  let obešen na križ. 

~ J. I. Packer 

Vloga opravičenja

Bog nas ne opravičuje, ker bi bili tega vredni, ampak nas z opravičenjem napravlja vredne.

~ Thomas Watson