Guy Erlah ali drugi obraz rimskega ekumenizma

Guy Fawkes je bil tisti zloglasni angleški papist, ki je bil leta 1605 vpleten v Gunpowder plot ali, po naše, v smodniški zaroti. V njej so hoteli nekateri angleški rimski katoličani spustiti v zrak kralja Jakoba I., poleg njega pa, kot kolateralno škodo, še ves parlament.  Zarota je bila pravočasno odkrita, zarotniki, med njimi Guy Fawkes,  pa so bili kaznovani. Danes se mi zdi absurdno, ko vidim maske s podobo papežniškega "mučenika" alkaidskega tipa Guya Fawkesa na obrazih raznih levičarskih demonstrantov. 

Na Slovenskem  seveda premoremo tudi Fawkesovega duhovnega sorodnika. Ta guy (fant) se imenuje Sebastjan Erlah. On sicer ni podtaknil kakega smodnika pod slovenski hram demokracije, zato pa tem bolj prizadevno besedno strelja  na svojem blogu in na twiterju. Kadar niso  tarča njegovih verbalnih topov  razne levosučne stranke in gibanja, se loti protestantov. Enkrat nas sirensko vabi v "občestvo" z rimskim škofom, drugič pa si privošči tudi kak nizek udarec pod pas.  Njegova  cvetka na  izpred dveh dni na Čivkališču  je videti takole (zaradi boljše opaznosti sem jo  dodatno rdeče uokviril):

Omenjeni guy (fant)  je med drugim honorarni dopisnik rimskokatoliškega radia Ognjišče, laični delivec obhajila, politično angažiran, publicist in morda še kaj. Mislim pa, da ob njegovem zadnjem "ekumenskem" prispevku ni kaj dodati. 

Oziroma, kot sem že napisal: RIMSKA VOLKULJA MENJA DLAKO, SVOJE NARAVE PA NE. To je lekcija za vse naivne protestante. Ekumenizem, kakršnega poznamo tukaj in zdaj, konec koncev ni nič drugega, kot rimsko orodje za lovljenje neutrjenih duš. To kar Roma misli, guy Erlah govori in piše.

Peter in človekov problem

Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, 2 je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. 4 Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" 5 Simon mu je odgovoril: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže." 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. 7 Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. 8 Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" 9 Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, 10 prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: "Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi." 11 In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.  (Lk 5,1-11)

V tem premišljevanju se nameravam osredotočiti na 8. vrstico 5. poglavja Evangelija po Luku. Preden pa pridemo do te vrstice, je prav, da se seznanimo s kontekstom, v katerega je umeščena. Dogodek, ki ga opisuje zgornji odlomek, se začne z Jezusovim oznanjevanjem Božje besede ob bregu Genezareškega jezera (vv. 1-3). V nadaljevanju je Jezus velel Simonu Petru, naj se on in ostali ribiči podajo na globoko ter tam vržejo mreže (v.4). Simon, ki je bil izkušen ribič, je vedel, da je verjetnost, da bi v danih okoliščinah karkoli ulovili, približno enaka ničli. Toda vseeno se je odločil poskusiti. Sledil je sanjski ulov, s katerim so napolnili dva čolna. 

In že smo pri osmi vrstici. Simon Peter je  sredi tistega ribjega bogastva padel Jezusu pred noge, rekoč: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Petru je bilo popolnoma jasno, da nima opravka s komerkoli, ampak z neko prav posebno osebo. Imel je namreč problem, ki je problem vseh ljudi, vsakega posameznika. Ta človekov problem je greh. Nekateri ga skušajo olepšati, okrasiti, mu dati prijazno podobo, toda greh ostane to, kar je: dejanje zoper Božjo voljo. Gre za nekaj, kar je človeku inherentno od padca prvih ljudi, to je, da v nas prebiva greh (cf. Rim 7,17).  Ta problem posameznik najraje potlači, zanika ali se ga skuša rešiti na kak poseben način, na primer s pomočjo religioznih del. Toda nobeno religiozno delo ni tako učinkovito, da bi zmoglo zares odstraniti greh (cf. Heb 10,1-4). 

Človek v svojem sedanjem naravnem stanju beži pred Bogom (cf. 1Mz 3,8). Ta beg se izraža na različne načine: nekateri bežijo v duhovnost in religijo, drugi v ateizem, nekateri postanejo deloholiki, drugi alkoholiki, spet nekateri bežijo v svet mamil... Vse to so oblike bega pred Bogom. Ko je prišel Peter v stik z Gospodom, je reagiral na enak način, kot bi reagiral vsak človek: poslati ga je hotel proč, nekam daleč proč od sebe. Toda za razliko od tistih, ki se imajo za dobre, je priznal, da se hoče znebiti zaradi svoje grešnosti. V njem je začela delovati Božja milost.  Bil  je določen, da postane ribič ljudi za Božje kraljestvo. Ko mu je Jezus povedal, da ima s Petrom  v prihodnosti svoje načrte, ga je spodbudil rekoč: "Ne boj se!" (v. 10) To mu ni rekel kar tako, zaradi lepšega. Strah je zelo negativno in zavirajoče čustvo, s katerim se da močno manipulirati. Ravno zato se v Božji besedi več kot sto krat s temi ali podobnimi besedami  ponavlja zapoved: "Ne boj(te) se!" 

Jezus je nato apostole tri leta pripravljal na njihovo poslanstvo. Peter in njegovi tovariši so šele po Jezusovi smrti, vstajenju, vnebohodu in temu sledečih binkoštih dokončno doumeli, da je prišel Jezus na svet rešit največji človekov problem, to je greh. Celotno Gospodovo brezgrešno življenje, nato pa  žrtvena smrt in vstajenje  omogočajo slehernemu grešnemu človeku, ki se skesa in veruje, večno življenje. To je na kratko nauk evangelija - veselega oznanila, ki rešuje človekov problem. Bog daj vsem milost, da bi ta nauk v popolnosti doumeli in sprejeli!

Po Gezi Geza

Vir slike: Večer

Novi evangeličanski škof je Geza Filo

Delegati Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem so na tajnem glasovanju za novega škofa izvolilo Gezo Fila, duhovnika iz Evangeličanske cerkvene občine (ECO) Ljubljana. Novi inšpektor, ki skupaj s škofom predstavlja cerkveno predsedstvo, pa bo Johan Laco, inšpektor iz ECO Hodoš.

Filo se je rodil v Ivanovcih v Prekmurju, diplomiral v Bratislavi leta 1982, duhovnik v Ljubljani pa je 27 let. Ob izvolitvi je povedal, da je vesel, ker je dobil zaupanje in dolžnost kot dolgoletni evangeličanski duhovnik v Ljubljani, "kjer je protestantizem dejansko dvakrat utrpel zanik, najprej v 16. stoletju, potem pa po drugi svetovni vojni".

Več v VEČERU>>

Čestitke novoizvoljenemu škofu EC AV, z željo in molitvijo, da bi pod Božjim vodstvom upravljal svojo denominacijo v pristnem duhu čistega evangelija.

Politika ali evangelij?

Dober odgovor za tiste, ki mešajo vero in politiko, oziroma skušajo širiti vrednote, ki izhajajo iz evangelija, s političnimi sredstvi.

Sola Scriptura ali sola kultura?

 Leta 1550 je slovenski reformator Primož Trubar v Pridigi o veri, ki se nahaja na koncu njegovega  Katekizma, napisal tudi naslednje: 

"Pri tem moramo tudi vedeti, da prava vera stoji le na čisti, resnični Božji besedi in se nanjo naslanja [...] če pa se vera kakega človeka ozira na človeške predpise ali na ustaljene običaje in stoji na človeški besedi, potem taka vera ni prava, temveč je to zgolj nespametno in napačno mnenje, za katero se komu sicer zdi, da je prava vera, vendar to ni. brez Božje besede ne more biti prave vere.." *

Tako. Primož Trubar je torej jasno in razločno stal na načelu, ki so ga v 15. stoletju postavili reformatorji, z Luthrom na čelu. To načelo se imenuje SOLA SCRIPTURA, ali po domače SAMO (Sveto) PISMO. Sola Scriptura pomeni, da je Sveto pismo edina ter najvišja avtoriteta v stvareh  vere in morale. V skladu s tem načelom cerkev nima pravice razglašati nobenega nauka, ki bi bil v nasprotju z jasno besedo Svetega pisma, ali ki se ga  ne da utemeljiti na njem. Zato so reformatorji iz verskega nauka pometali vso navlako, ki se je skozi stoletja počasi in zanesljivo vtihotapila v verski nauk, in je bila v nasprotju z Božjo besedo, zapisano v Bibliji:  podobočastje,  papeško prvenstvo, klicanje Marije in svetnikov, vice in kar je še takega. Obenem so reformatorji ponovno odkrili nauk o Božji milosti, ki nas edina rešuje prihodnje jeze. 

Problem protestantskih pietistov 18. stoletja je bil, kot se je nekdo slikovito izrazil, da so predali srce Kristusu, razum pa Immanuelu Kantu. Počasi pa je tudi srce odtavalo za razumom, in   dobili smo liberalno teologijo. Liberalni protestantski (pa tudi drugi) teologi  prodajajo pod krščansko znamko  vseh sort stvari: od deizma do panteizma in kar je še takih izmov.  Vmes so  uspeli izumiti celo teologijo mrtvega boga (majhna začetnica tu nikakor ni naključje).  V antiki so ljudje verjeli, da je bil nekoč zlati vek, potem pa da so se stvari vedno bolj slabšale. Nasprotno temu so prosvetljenci in njihovi duhovni dediči (npr. marksisti)  verjeli, da je bila nekoč ena sama tema in nevednost, pred nami pa da je svetla bodočnost. Mit o svetli bodočnosti sta zmotili dve svetovni vojni, poleg njiju pa še nekaj nič kaj svetlih totalitarizmov, eden se je celo zaplodil iz marksizma. Potem se je začelo zelo intenzivno zanimanje za človekove pravice, liberalni protestanti pa so se  intenzivno vrgli v socialo in skrb za okolje. Seveda ni s socialo in skrbjo za okolje nič narobe, toda Kristus ni ustanovil cerkve zaradi sociale in  skrbi za okolje, ampak, da bi oznanjala evangelij. Tu pa liberalna teologija popolnoma odpove. Poleg tega cerkev nikoli ni verjela, da je bil kdaj zlati vek, niti da bodo naša človeška prizadevanja kdaj prinesla kako zelo svetlo bodočnost. S tem nočem reči, da so prizadevanja za boljši jutri napačna, ampak le, da ne sodijo v primarno dejavnost cerkve. 

Krona vsega pa je mrzlično prizadevanje  mnogih protestantov, teologov, pastorjev, pa tudi laikov, da bi bili relevantni, da bi jim svet prisluhnil. V cerkev so vpeljali mnoge novotarije, s svojimi interpretacijami uničujejo avtoriteto Božje besede, na njeno mesto pa postavljajo sodobno kulturo. Kultura je po njihovem tista, ki naj diktira vero in prakso cerkve. Svet seveda po eni strani ploska tem pojavom, po drugi strani pa jo cerkev, ki se popolnoma identificira s svetom, vedno manj zanima. Cerkev je zanimiva, dokler deluje drugače kot svet, dokler deluje v nasprotju s posvetnjaško kulturo. Apostol Pavel ni rekel, naj bomo inkluzivni,  ampak:  "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2) Pavel ni oznanjal nekakega pomehkuženega Jezusa, kot ga predstavljajo pietistično in liberalno navdihnjeni, ampak: "Križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost." (1Kor 1,23) Pavel ni prav nič zaljšal in sladkal krščanske resnice, da bi laskal svetu, kot to počnejo liberalni pridigarji. Svet rimskega cesarstva, v katerem je živel,  je bil podobno multikulturen,  seksualno promiskuiteten ipd., kot je naš čas. Prikrajšani so bili edino za sodobne medije, ki bi jim distribuirali  moralno nesnago, katere smo danes deležni na vsakem koraku. To, da je Pavel živel in deloval v popolnoma drugačnem "kontekstu", kot je sodobni svet, je navadno sprenevedanje ali pa nevednost. Moralni "kontekst" tistega časa je zelo podoben današnjemu. Ravno zato je treba danes povedati ljudem isti evangelij, kot ga je oznanjal Pavel. Ta večno isti evangelij pa pravi, da je bil Kristus predan v smrt za naše grehe, in da je vstal zaradi našega opravičenja. Kdor vanj veruje, ima večno življenje (cf. Rim 4,25. 1Kor 15,3.4 Jn 3,14-16.). Nihče se ne more odrešiti s svojimi dejanji in prizadevanji, ampak le po milosti, ki jo lahko prejmemo samo po veri (cf. Rim 3,22 ss. Ef 2,4-9).  Pavel je pisal Timoteju: "Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom.  Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke." (2Tim 4,3.4) Ta čas je že davno prišel. V Kristusovo cerkev so se vtihotapili učitelji, ki so uvedli vse mogoče nauke in prakse, ki ne gredo skozi sito Sola Scriptura. Cerkve, ki izhajajo iz reformacije, so pometle s temi zlorabami. Ampak stara zgodba se ponavlja tudi v teh cerkvah. Pridigarji oznanjajo in delajo stvari, ki so všečne svetu, češ, saj se je vendar treba prilagajati,  da ne bomo izpadli srednjeveški. Toda učinek je ravno nasproten od pričakovanega. Liberalne denominacije doživljajo največji osip. Države, ki so bile nekoč svetilniki evangeljske resnice, so danes duhovna puščava, ki jo zapolnjujeta new age in islam. 

Rešitev problema ni v več modernizma, moralizma in v več prilagajanja svetu, ampak v več evangelija.  Zato je apostol napisal: "Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,16.17)

Najprej pometi pred...

"Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. 38 Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." 39 Povedal pa jim je tudi priliko: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? 40 Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. 41 Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? 42 Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata."  (Lk 6,36-42)

"Ne sodite!" je eden od najbolj znanih Jezusovih izrekov. Velikokrat je potegnjen iz konteksta, tako da mnogi ljudje mislijo, da kristjan ne bi smel nikogar in ničesar soditi, oziroma presojati. Toda to je le del resnice.  Odpuščanje je vsekakor zelo pomembno.  To, da odpustimo bratu ali sestri, je pogoj, da tudi Bog nam odpusti. (cf. Mt 18,35. Mr 11,25) Skladno s svojo padlo človeško naravo smo navajeni svoje grehe in slabosti minimizirati, tuje pa gledati v vsej njihovi razsežnosti, ali jih celo maksimalizirati. Velikokrat opažamo takšne ali drugačne napake pri drugih, za svoje pa smo slepi. Ljudi sodimo na osnovi negativnih stvari, ki jih pri njih zapažamo, ne vidimo pa lastne grešnosti.

Toda rešitev nikakor ni v tem, da bi molčali ob negativnih pojavih, ki jih opažamo. Molčeča večina je  v zgodovini na nek način bržkone naredila  več škode kot  razgrajajoča manjšina,  saj je prevečkrat obmolknila ravno v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in reči: "Dovolj! Tako ne more in ne sme iti naprej!" Ko je molčeča večina prišla k sebi in opazila hude posledice svoje pasivnosti, je bilo ponavadi že prepozno. Ravno zato je nepravilna  uporaba izreka: "Ne sodite!" lahko tudi usodna. 

Jezus s tem izrekom ni hotel reči: "Na noben način ne sodite," ampak: "Sodite lahko šele takrat, ko boste najprej presodili sebi! Izvleci bruno iz svojega očesa, potem pa vleci iveri iz očesa svojega brata."  Slovenci imamo za take in podobne primere lep pregovor: "Najprej pometi pred svojim pragom, nato šele pred tujim."

Na začetku pa smo lahko prebrali tudi eno zapoved, ko pravi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" Zapoved je videti nemogoča. Pravzaprav tudi je nemogoča, saj je doslej še nikoli  nikomur ni uspelo do popolnosti izpolnjevati. Ampak to je Božji kriterij, ki nas spominja, da smo grešni in nas pošilja k Odrešeniku, kjer nas čaka popolno odpuščanje. Ko dojamemo, koliko nam je po Božji milosti odpuščeno, tudi sami lažje odpuščamo, pa tudi pometanje pred lastnim pragom ni več tako zahtevno opravilo.

Pogovor z monsinjorjem

Na zgornjem video posnetku lahko poslušate in vidite skoraj enourno  teološko debato med Robom Zinsom, ki predstavlja svetopisemske krščanske poglede in rimskokatoliškim duhovnikom mons. Edom Jordanom. Pogovor je vodil dale Delony.   Pri vsej stvari mi je bilo najbolj zanimivo to, da je prečastiti monsinjor tukaj zastopal stališča, ki se v bistvu prav nič ne razlikujejo od stališč liberalnih protestantov ali anglikancev. Skratka, en sam humanizem in teološka megla.

Zakaj se daje milost?

V zavetju Božje roke

"Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas." (1Pt 5,6.7)

Zgornje navodilo, ki ga je dal sv. Peter prvim kristjanom se zdi "tistim zunaj" bržkone kot znanstvena fantastika ali navadno nakladanje, za Božjega otroka pa pomenijo okrepčilo. 

Božje kraljestvo deluje obratno kot kraljestvo tega sveta. Kar je v svetu zgoraj, pomeni v Božjih očeh malo ali nič, kar je v svetu nepomembno in zavrženo, je pri Bogu visoko sprejeto. Ana, mati starozaveznega preroka Samuela, je v svoji hvalnici med drugim rekla: "Lok močnih se zlomi, slabotni pa se opasujejo z močjo. Siti se udinjajo za kruh, lačni pa delo odlagajo. GOSPOD deli uboštvo in bogastvo, ponižuje, pa tudi povišuje. Iz prahu vzdigne neznatnega, iz blata potegne ubogega,da ju posadi med kneze."  (1Sam 2,4.5a.7.8a) Življenje pod mogočno Božjo roko prinaša povišanje. Tega sicer bržkone ne bomo deležni na tem svetu, vendar moremo in moramo  verovati, da je Bog tisti, ki neprenehoma skrbi za nas. 

To ne pomeni, da nam ne bi bilo treba delati in skrbeti za vsakdanje stvari v življenju, ampak, da nam ni treba biti zaskrbljeni, ko pride kaka preizkušnja. Preizkušnje imajo namreč to neprijetno lastnost, da prihajajo in bodo vedno prihajale. Ravno zato se moramo zavedati, da je Bog neskončno večji od vseh naših  preizkušenj in okoliščin. Morda sicer ne premoremo velike vere,  imamo pa toliko bolj mogočnega Odrešenika. Zato lahko rečemo skupaj s psalmistom:  "Zares, to je Bog, naš Bog na vekov veke; on nas bo vodil prek smrti."  (Ps 48,14)