V petkovi Dnevnikovi kolumni (21. 9. 2007) je Vinko Ošlak obravnaval problem tako imenovane »lahke cerkve«, ki smo mu priča v novejšem času. Gre za cerkve, ki izrabljajo različne posvetne propagandne prijeme, da bi privabile ljudi k bogoslužjem. V kolumni je omenil tudi predsedujočo škofinjo ameriške episkopalne cerkve K. J. Schorri ter njen odnos do homoseksualnosti.
Med pripombami na članek se je na Dnevnikovi spletni strani pojavila tudi zelo poučna pripomba neke osebe, in ker nisem prepričan v njeno identiteto, imena ne navajam. Pripomba je osredotočena na naslednji Ošlakov stavek: »Posvečeni gospe še ni prišlo na misel, da tisti, ki ljubi ljudi, tudi te istega spola, z njimi ne bo počenjal tega, kar med seboj počenjajo homoseksualci,« glasi pa se takole: »Le ugibam lahko, kaj so viri g. Ošlaka, vsekakor pa sem, cenjeni g. urednik, prepričan, da se je besedilo pred objavo izmaknilo vašemu branju.« Priznam, da sem pričakoval več takih reakcij, morda še pridejo. Besedilo se je torej izmaknilo branju urednika, iz česar sledi, da je urednik storil napako. Napaka je v tem, da besedila ni cenzuriral. Tako besedilo pa je treba cenzurirati zaradi politične korektnosti.
Da bi bilo politični korektnosti, tej sveti kravi nekaterih oblikovalcev javnega mnenja zadoščeno, bi bilo treba tudi kako drugače ukrepati. Nedavno je ena od poslanskih skupin slovenskega parlamenta predstavila predlog novele v kazenskem zakonu, ki se nanaša na sovražni govor. Če bo kaj takega prišlo skozi parlamentarno proceduro, in to se zelo lahko zgodi, bo možno koga za kak izrek, podoben Ošlakovemu stavku o posvečeni gospe, obtožiti in spraviti za zapahe. S tem bo boginji politične korektnosti zadoščeno.
Na Švedskem, kjer že premorejo zakon o sovražnem govoru, so pred leti obsodili pastorja majhne binkoštne cerkve
Akeja Greena na mesec dni zapora, ker je v pridigi rekel bobu bob in grehu greh, nato pa pridigo celo objavil v lokalnem časniku. Kolikor mi je znano, je bila sodba pozneje razveljavljena. A vendar, Damoklov meč politične korektnosti je tu. Poučen je tudi primer
Rocca Buttiglioneja.
Na Slovenskem ima svojo podružnico kvazikrščanska verska skupnost, ki zahteva, da pride Biblija na indeks, ker tudi Biblija ne ustreza kriterijem politične korektnosti, ampak ravno nasprotno. In ker je tako, noben biblični oziroma evangelijski kristjan ne ustreza tem kriterijem. Omenjenim kriterijem seveda ne ustreza niti največja cerkev pri nas, to je RKC.
Kar se trenutno dogaja, je torej prehod v nekak mehak totalitarizem, v katerem je treba razumeti razvpito geslo »Vsi drugačni – vsi enakopravni,« kot »Vsi politično korektni – vsi enakopravni.« Voltairovski časi svobode govora v slogu: »Gospod, gnusijo se mi vaše ideje, a storil bom vse, da jih boste mogli izraziti,« se na evropski celini, kot kaže, bližajo koncu (resnici na ljubo - pri nas smo jih bili bolj malo deležni).
Sicer pa, nič nas ne more presenetiti. Izraelski prerok Habakuk je za neko neprijazno situacijo, ki se je nanašala na prihodnost, napisal naslednje (Hab 3,17.18 SSP):
»Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve.«
Pred nami je leto, zaznamovano s petstoto obletnico rojstva Primoža Trubarja. V tem letu bo izrečenih veliko lepih, sladkih in visoko donečih besed. Vrstile se bodo mnoge proslave in druge prireditve. Vsi bodo slavili Trubarja. Eni sicer s figo v žepu, drugi iskreno, tretji brezbrižno, ker se pač spodobi. Našli se bodo seveda tudi taki, ki ga bodo obravnavali na znani način v slogu kaj-pa-je-tebe-treba-bilo... 
