
Bolj kot obilico lepih, sladkih in visoko donečih besed o Trubarju želim vsem, ki to berete, čim več izvirnega Trubarjevega duha in vse najboljše v novem letu.
Ljudstvo Eliju ni nič odgovorilo. Odgovorilo pa mu ni, ker se očitno še ni odločilo, ampak, kot mu je očital Elija, omahovalo in bilo razdvojeno. Odločitve so mnogokrat zelo težavne, ker se mora človek jasno postaviti na eno stran. Dosti lažje in udobneje je delati v več delavnicah hkrati. "Za vsak slučaj," kot pravijo ljudje in bi se radi z eno roko držali za Boga, z drugo pa pestovali svoje malike, s katerimi bi dražili Boga. Ampak Bog pravi: "Ali - ali." Ravno zato je tako ravnanje nevarno, čeprav je danes zelo priljubljeno in priporočano s strani oblikovalcev javnega mnenja. Pri tem pa preveč radi pozabljamo, da se Bog nikoli ne drži trenutne človeške mode in ne ravna v skladu z muhavostjo trenutnih trendov in njihovih snovalcev.
Leon Hribar
Richard Dawkins, britanski biolog in predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti na oxfordski univerzi o svoji zdaj že slavni knjigi Bog kot zabloda pravi:
Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, že ateisti, ko jo bodo odložili. (Dawkins, 2007a: 16) ...
Več na ZvEŠevi spletni strani >>>>>>>
Kar se tiče same zgodbe, nas roman uvaja takole...
Več najdete na spletni strani ZvEŠ.>>>>>>>>>>>>Ubogi v duhu se ne zanašajo niti na svojo dobroto ali pobožnost niti na svoje premoženje in družbeni status, ampak zavedajoč se svojih potreb, prihajajo praznih rok pred Gospoda. On pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)Ni pobožnosti, ki bimogla sprati grehe mi.Dobra dela in solzeso le prazno upanje.Le ti si, ki mi lahkoodrešilno daš roko.
Poglejmo, kaj so rekli veliki verski voditelji, utemeljitelji religij itn.:
Kristus zahteva določen osebni odnos z njim, ne ravno izpovedovanje nekega nauka ali izpolnjevanje določenega sistema zapovedi in prepovedi. Biti z njim! On ni govoril, kot so govorili pismouki, temveč, kakor nekdo, ki ima oblast (prim. Mt 7,28.29) To je razvidno tudi iz naslednjega dogodka:
Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok.
Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: "Zakaj ga niste privedli?" Služabniki so odgovorili: "Še nikoli ni nihče tako govoril." (Jn 7, 44-46)
Zgornje pričevanje je zelo poučno. Še nikoli ni nihče tako govoril. Popolnoma se strinjam z naslednjimi besedami C.S. Lewisa:
»Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval.« (1)
Plehke paternalistične fraze o Jezusu kot dobrem človeku, kvečjemu preroku itn. izgubijo, ves svoj lesk, če se le malo sprehodimo skozi vse štiri evangelije. Izkaže se, da gre pri takem, sicer najbrž dobronamernem govorjenju, samo za lesk "trompetengolda", kot včasih šaljivo rečemo pozlačenim stvarem brez večje vrednosti.
Pa še nekaj moram poudariti: vse religije sveta trdijo, da človek doseže odrešenje, nirvano in kar je še takega z določenim delom, naporom. Religije so stvar zelo delovnih in prizadevnih ljudi. Če hočeš doseči Boga, se moraš sam potruditi. Pri kristjanih je drugače. Bog je nekaj storil, da bi bili odrešeni. To je milost! Čista milost! Sola gratia, ki se upira svetu in je v spotiko vsem "dobrim" kristjanom. S stališča religije, tudi "krščanske" in sveta je to narobe svet. Zato so tudi "krščanski" voditelji, kot dobri sinovi tega sveta, iz krščanstva naredili religijo, "da bi bili tako, kakor so vsa druga ljudstva" (prim. 1Sam 8,20). Z religijami v barthovskem smislu pa je, kot sem že na začetku rekel narobe to, da nobena ni prava.
(1) Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.