Kot na tekališču

"Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. 26 Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. 27 Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim." 

(1Kor  9,24-27)

Ko je apostol Pavel pisal te besede, je najbrž imel v mislih Korinčanom dobro znane istmijske igre, ki so potekale vsako drugo leto v njihovem mestu in so  po popularnosti zaostajale le za olimpijskimi igrami. Takratne igre so se v določenih detajlih razlikovale od današnjih podobnih tekmovanj. Zmagovalcu so dali na glavo venec iz oljčnih vejic, danes pa najboljšim podeljujejo medalje in še kaj bolj materialnega. 

Toda vsa taka tekmovanja so imela in še imajo eno skupno značilnost: prvi je lahko le eden. Pri izenačenem času bi se to lahko posrečilo dvema. Drugače pa je pri tistem, o čemer govori sv. Pavel. On postavlja vse kristjane v tekališče in nas spodbuja, da se potrudimo za nagrado, torej, da bomo na nek način vsi prvi.  Ali je s tem mislil, da se kristjan odreši po delih?  Če bi to mislil, bi bil sam s sabo v kontradikciji, saj pravi na drugem mestu:  "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9)  Toda kristjani smo kot sito in rešeto: hitro pozabljamo, kako, zakaj in česa smo (bili) odrešeni, pozabljanju pa sledi popuščanje. S tem se situacija samo poslabša, kar mnoge privede do malodušja. Ker nam je Pavel hotel prihraniti to nadlogo, nas  spodbuja k disciplini. Usužnjevanje telesa, o katerem pripoveduje, ne pomeni, da moramo sami sebe mučiti, kot to počnejo razni asketi, ki si hočejo na tak način pridobiti dodatne zasluge pred Bogom (kar je v bistvu stvar napuha), ampak nas drži v zavesti, da smo Božji otroci. Taka disciplina seveda pomeni tudi odrekanje, a nagrada je že na tem svetu zavest, da smo v varnih Božjih rokah. Brez discipline tudi apostol Pavel ne bi zmogel opraviti dela, za katero ga je Bog določil. 

Obstaja še druga razlika med tekmovalci na športnih igrah in tekmovalci v Božjem tekališču. Njihova nagrada je taka, ki ovene, ali pa bo  šla   nekega dne na določen način v nič, nas pa čaka večna nagrada v Božjem kraljestvu.   Kot sem že  napisal, vztrajnost v tej naši tekmi ni vzrok našega odrešenja, ampak njegova posledica. Naš Gospod je ob neki priložnosti rekel: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37) Take vztrajnosti ne moremo proizvajati iz lastne moči, v nasprotnem primeru bomo omagali. Ta moč prihaja od Boga. 

In še ena pomembna razlika obstaja med športnimi igrami in tekmo, v kateri se je znašel kristjan.  Na športnem tekmovanju je nekdo prvi, spet nekdo drugi, tretji, četrti, deseti, stoti... Pri naši tekmi ni takega razvrščanja in uvrščanja. Nihče ne tekmuje proti ostalim, ampak skupaj z ostalimi. Nekateri so malo bolj spredaj, drugi malo bolj zadaj, pač odvisno od osebnih zmožnosti in okolnosti. Problem lahko nastopi, če nekateri mislijo, da si pri Bogu zaslužijo kaj več od drugih. O nečem podobnem govori Jezus v svoji priliki o delavcih v vinogradu (cf. Mt 20, 1-16). Prilika pripoveduje o gospodarju vinograda, ki je šel ob različnih urah dneva najemat delavce za svoj vinograd in se je z delavci iz  vsake skupine pogodil, da jim bo plačal po en denarij. Ko so prišli po plačilo, so tisti, ki so začeli z delom prvi, mislili, da bodo dobili več od tistih, ki so prišli pozneje, zato so se začeli pritoževati. Gospodar pa je rekel enemu od teh: "Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?" (Mt 20,13-15)  Pogodba je pogodba, če si se pogodil po denariju, ne moreš pričakovati dveh denarijev.  Kot sem že napisal, ne tekmujemo vsak proti vsem ostalim, ampak skupaj z drugimi brati in sestrami, plačilo pa določa Bog. Pri tem ne smemo pozabiti, da smo še vedno samo grešniki, odrešeni po zasluženju Jezusa Kristusa, ne po svojih zaslugah. 

Pri Bogu ni zlatih, srebrnih in bronastih medalj ter uvrščanja na višja ali nižja mesta na lestvici zmagovalcev in poražencev. V nebeškem kraljestvu namreč ni poražencev. Po milosti smo vsi zmagovalci. Zato bo na koncu vsakdo, ki vztraja, prejel od njega nevenljiv venec.

 

Najvišja čast

Izgubil nisem ničesar, dobil pa sem vse.  Kot najvišjo čast štejem to, da lahko Bog kateremu koli človeku podeli  poklic glasnika evangelija.

~ Martyn Lloyd-Jones

V vseh okoliščinah

Vedno in v vseh različnih okoliščinah moremo reči, če ne po gledanju, pa po veri: »Bog celo to uporablja v dobro.« Ta stvar ni zato nič manj slaba ali boleča, toda to nas postavlja na stališče, da se moramo tega krčevito držati, sicer nas bo preplavil očitni kaos, ki je okrog nas.

~Warren Peel

Naše strasti in krščanstvo

Krščanstvo ne odpravlja naših strasti, ampak jih uravnava.

 

~Thomas Manton

Da se ne pozabi

 

Pravijo, da se slabe in hude stvari dogajajo, ker tako imenovani dobri ljudje ničesar ne ukrenejo. O tem, kdo je dober, bi se seveda dalo razpravljati. Jezus je imel o tem drugačno mnenje, kot ga ima svet: "Nihče ni dober razen enega, Boga!" (Mr 10,18b)  Kakorkoli, v zgornjem filmu z naslovom Sing a Little Louder (Pojte malo glasneje), narejenem po resničnem dogodku, srečamo starejšega moškega, ki se spominja grozljivega dogodka iz otroštva.  Ljudje so bili zbrani pri bogoslužju v cerkvici, ki je ležala blizu železnice, po kateri so vozili vlaki svoje žrtve v koncentracijsko taborišče. Potem se je zgodil neprijeten dogodek, ko so se zaslišali kriki žrtev iz enega od vlakov. Pastor je skušal vse skupaj zamaskirati s petjem cerkvene himne, čemur so se pridružili verniki v klopeh. Nihče ni hotel nič videti, nič slišati in nič izreči... 

Danes je dan spomina na žrtve holokavsta... Politiki vseh mogočnih barv bodo danes izražali sočutje z žrtvami te pošastne morije, ki so jo nad judovskim ljudstvom izvedli nacionalni socialisti in njihovi epigoni, opremljeni z ideologijo, ki korenini v socialnem darvinizmu.   Eni bodo to delali iz iskrenih nagibov, spet drugi zato, ker se to spodobi. Takšna je pač politika. Malokdo si danes želi, oziroma upa izpasti kot antisemit. Zato nekateri izražajo svoj antisemitizem na bolj prikrite in prefinjene načine, zlasti, kadar gre za obsojanje države Izrael in to kar tako poprek.

Na Slovenskem smo bili do nedavnega bolj priča tej zadnji, "proticionistični"  vrsti antisemitizma, v zadnjem času pa opažam, da se  tudi pri nas uveljavlja njegova bolj odkrita vrsta, čeprav ne vem, koliko Slovencev je že srečalo kakšnega Juda. Kristjani kot celota smo vse do danes zavzemali različna, večkrat nasprotna stališča do Judov. V srednjem veku so bili preganjani kot "morilci Boga", pri čemer je treba šteti rimskim papežem v plus, da so v svoji državi ščitili Jude (seveda kot podanike drugega ali tretjega reda), veliko manj tolerantni so bili posvetni vladarji. Luther je na začetku svoje reformacijske kariere simpatiziral z Judi, ker je računal, da bodo radi sprejeli evangelij. Ker se mu računica ni izšla, zraven pa je še verjel govoricam o judovskem misijonarjenju nekje na današnjem Slovaškem, zato je napisal strupen pamflet z naslovom O Judih in njihovih lažeh. V vseh teh primerih je šlo za versko, ne rasno nestrpnost, ki je izražena pri sodobnem antisemitizmu, ki ima druge, psevdoznanstvene korenine. 

V sodobnem protestantizmu pa obstaja tudi čisto nasprotno tolmačenje "judovskega vprašanja", ki mu pravimo dispenzacionalistično. Po njem so Judje še vedno izvoljeno Božje ljudstvo, zato naj bi imel z njimi Bog posebne načrte. Dispenzacionalisti so vneti podporniki države Izrael in različnih skrajnih judovskih sekt, ki se zavzemajo za ponovno postavitev jeruzalemskega templja in obnovo tempeljskega žrtvovanja. Pri tem pozabljajo, da talmudsko judovstvo, ki je v bistvu dediščina farizejskega gibanja, ni isto kot judovstvo Stare zaveze. 

Kakorkoli, nobena od skrajnosti ni ne dobra ne zdrava. Judje so ravno tako narod kot vsi drugi: eni so nagnjeni v levo, drugi v desno, obstajajo tudi taki, ki nasprotujejo državi Izrael, potem so tu vsi tisti vmesni...   Dispenzacionalizem je zmota, antisemitizem pa še mnogo hujša stvar. Klasični reformirani krščanski pogled je, da pripadnikom zgodovinskega izvoljenega ljudstva želimo isto, kot vsem drugim: da resnično spoznajo pravega Mesija, ki je umrl za naše grehe in vstal zavoljo našega opravičenja (cf. Rim 4,24.25).

Naš spremljevalec

Zapomniti si moramo,  da ni Bog nikdar obljubil, da ne bo njegovo ljudstvo vstopilo v dolino smrtne sence. Neomajna obljuba, ki jo daje Bog svojemu ljudstvu pa pravi, da nas ne bo skoznjo nikoli poslal same. 

~ R. C. Sproul

O Karlu Barthu

 

Švicarski teolog Karl Barth je gotovo eden najpomembnejših in najvplivnejših teologov 20. stoletja. Na začetku svoje teološke poti je pripadal liberalni smeri Adolfa von Harnacka idr. Med prvo svetovno vojno je bil razočaran nad držo liberalnih teologov, ki so se razvneli v vojnem navdušenju za stvar svojih držav in doživel spreobrnjenje.  V času med obema vojnama je predaval na univerzi v Bonnu. Zaradi svoje protinacistične drže je moral zapustiti Nemčijo in se vrniti v Švico. 

Njegovo prvo delo, s katerim je postal znan, je bil komentar k Pismu Rimljanom, njegovo najobsežnejše delo Cerkvena dogmatika pa  je ostalo nedokončano.

Barth je bil najpomembnejši predstavnik tako imenovane neoortodoksne teologije. Toda, kot se rado zgodi pri različnih neo-pojavih, je ta teologija tudi kontroverzna. 

O vsem tem pripoveduje dr. Michael Reeves v svojem predavanju. 

DOM, RKC in protestanti

G. Matija Šorli je na spletni strani stranke Domovinska liga, ali na kratko DOM, objavil prvi del članka z dolgim naslovom Tradicionalni katolicizem je vedno podpiral etnocentrizem in ne kulturni relativizem.   Če bi ta naslov prebral pokojni dr. Anton Mahnič, mu najbrž ne bi pritrdil v celoti, pri čemer imam v mislih tisti del, ki se nanaša na etnocentrizem (cff. A. Mahnič, Pamet in sv. pismo o narodnosti, Rimski Katolik, Prvi tečaj I, s. 56; Ibid. II, s. 178.). Ampak pustimo to. 

Ker v tradicional(istič)nem katoliškem članku ne gre brez protestantov, tudi prispevek g. Šorlija ne sme in ne more razočarati glede svoje tendencioznosti. Pa si preberimo, kaj pravi g. Šorli, zraven pa še moje komentarje k posameznim trditvam.

Manjši del zgodnje slovenske literarne dediščine je sicer res delo protestantov, vendar je veliko večino slovenske kulture, tudi literarne, dala našemu narodu katoliška Cerkev. 

To je seveda  res.  Da ni večji del slovenske literarne dediščine delo protestantov,  imajo največje zasluge Ferdinand II. in njegovi opričniki, kot so Hren,  Brenner, Stobäus in drugi, ki so v naših krajih zatrli reformacijo, ki je zaslužna, da smo tedaj v pičlega pol stoletja dobili približno petdeset knjig.

Lažno komunistično in liberalno zgodovinopisje pretirano promovira zgolj Trubarja in slovenske protestante za nastanek zgodnje slovenske literarne dediščine, zanika pa veliko večji in pomembnejši prispevek katoliške Cerkve pri nastanku in razvoju zgodnje in poznejše slovenske literature. 

Če je zgoraj omenjeno zgodovinopisje glede te tematike lažno, bo moral g. Šorli šele dokazati, dokazano pa je, da je Trubar glede slovenskega knjižnega jezika oral ledino, kar so nato pobranali Bohorič, Dalmatin in drugi, to pa so potem okopavali, na tem sejali in želi katoliški in vsi ostali pisci.  

Med drugim bi omenil, da je komunistično-liberalno zgodovinopisje krivično očrnilo katoliškega škofa Tomaža Hrena kot „zažigalca slovenskih knjig“, ker je bil proti reformaciji, to levičarsko zgodovinopisje pa je „pozabilo“ omeniti, da je ta škof in njegov protireformacijski krog poleg vseh drugih kulturnih prispevkov, ki jih je zapustil našemu narodu, mdr. pustil velik prispevek pri nastajanju slovenske literarne dediščine v skoraj istem času, kot je delovala reformacija na Slovenskem.

Kar se tiče zažiganja knjih, bi se res dalo diskutirati, ker prevzvišeni Hren ni počel nič drugega, kot  so delali njegovi protestantski "kolegi" v protestantskih deželah. Vsi skupaj so kurili knjige, ki so bile zanje heretične. Prevzvišenemu škofu tudi štejem v plus, da je dovolil katoliškemu kleru uporabo Dalmatinove Biblije, ker pač katoliška stran  tedaj ni bila zmožna takega podviga, kot je slovenski prevod Svetega pisma in je bilo treba čakati skoraj dvesto let, da je to uspelo Japlju in njegovemu krogu. Pa še ti so bili zakleti jožefinisti in neke vrste janzenisti, torej še en sumljiv nebodigatreba. Kakega posebej velikega prispevka g. Hrena k slovenski književnosti pa tudi ne vidim. Imel je sicer velike načrte, ki pa jih je uspel uresničiti le v manjši meri, npr. Čandkov prevod Kanizijevega katekizma ter prevod nedeljskih beril in evangelijev (pri čemer je Čandik uporabljal, nebodijetreba, Dalmatinovo Biblijo).

Prvi slovenski spisi, Brižinski spomeniki ter Stiški in Celovški rokopisi so tako ali tako delo katoliške Cerkve in ne protestantizma, saj so nastali pred Trubarjevimi časi. 

Res je. Žal ti osamljeni rokopisi ne pomenijo nobene kontinuitete in so bili v Trubarjevem času pravzaprav neznani.

Poleg tega se je v komunistično-liberalnih krogih izoblikoval lažni mit, da se je slovenska zgodovina začela s Trubarjem, ker naj bi on izrekel znameniti rek „Lubi Slovenci“. Gotovo pa se on ni spomnil besede „Slovenci“, ampak jo je slišal od drugih, saj je ta beseda nastala že davno pred njim. 

 Ni res, da "naj bi" rekel: "Lubi Slovenci," ampak je to čisto zares rekel, oziroma zapisal. Jasno pa je, da termina Slovenci ni izumil sam, ga je pa zato, kolikor je do danes znano, prvi javno uporabil. 

Še bolj pa se „pozabi“ povedati, da Trubar in slovenski protestantje niso imeli nacionalnih tendenc v sodobnem pogledu besede, saj so se te tendence v sodobnem pogledu besede izoblikovale šele v 19. stoletju. Cilj Trubarja je bil širiti protestantizem, ena od taktik pri širjenju protestantizma pa je bila tudi, da bi kmetje in neizobraženi ljudje, ki niso znali nemško in latinsko, prebirali protestantsko literaturo v slovenskem jeziku, saj bi se tako lažje širil protestantizem na Slovenskem. To je bil glavni namen protestantov, da so izdajali slovenske knjige. Posledica tega je bila, da so izdali tudi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, ne pa razvoj in širjenje nacionalnih tendenc[...]

To  seveda v glavnem drži. Pojem narodnosti v današnjem pomenu besede se je pojavil v 18.  in se uveljavil v 19. stoletju. Osnovni cilj Trubarja res ni bilo slovensko narodno prebujenje, kar prizna tudi liberalno in komunistično zgodovinopisje. Ampak vsa zadeva je imela pozitivne posledice za slovenski narod.  Na njivi, ki so jo zorali slovenski reformatorji, so sejali in želi drugi.

... medtem ko je imel npr. katoliški škof Anton Martin Slomšek v 19. stoletju poleg verskih tudi nacionalne tendence v sodobnem pogledu besede.

 Sklicevanje na vélikega Slomška, ki je pošteno priznal zasluge slovenskih protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika, čeprav se z njihovo versko usmeritvoijo ni strinjal, zna biti za ultramontanista malce problematično. To pa zaradi tega, kar je Slomšek priznal protestantom. Pa tudi njemu so nekateri liberalni in komunistični krogi očitali, da se je zavzemal za slovenstvo proti nemštvu predvsem zato, da bi preprosto ljudstvo obvaroval pred takimi in drugačnimi idejami z Nemškega. Pa je krog sklenjen. Je bil pač ta Slomšek širokosrčen Štajerec, ki je tudi za Prešerna rekel, da je genij, kleriki na Kranjskem pa so imeli o velikem pesniku čisto drugačno mnenje. 

Podcenjevanje Trubarja in drugih slovenskih protestantskih piscev ni seveda nič novega. Ampak tudi Josip Gruden je moral, četudi morda skozi zobe priznati: "S svojimi spisi pa so vendar protestantski književniki začrtali tir, v katerem se je vsa poznejša stoletja gibalo naše slovstveno delovanje in katoliškim književnikom so dali nauk, da je ljudstvu treba pouka v domačem jeziku in z besedo in pismom. In to spoznanje je rodilo slovensko književnost."* O Trubarju pa pravi: "Zato bode njegovo ime ostalo vedno združeno s pričetkom novoslovenskega slovstva, dasiravno je njegovo 'reformatorsko' delo že davno propadlo."**  Me pa zanima, kaj počnejo taki članki na spletni strani neke politične stranke, ki bi se rada predstavljala kot domoljubna. Morda je to zato, ker so si tisti na levi strani političnega spektra nekako prisvojili Trubarja in slovenske protestantske pisce? Če so si že kaj prisvojili, so si zunanjo lupino, jedra pa ne.  

 

Sam pa želim vsem, da bi si prisvojili tisto jedro, ki pravi, da je Jezus Kristus umrl za naše grehe in vstal zaradi našega opravičenja in da ima tisti, ki se zanaša nanj, večno življenje (Rim 4, 24.25.  Jn 3,16). To je evangelij, ki navidez postavlja vse stvari na glavo, dejansko pa na noge.

* Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda I. del. Mohorjeva družba, Celje 1992 (Reprint). s. 639.

** Ibid. S. 656.

Mir z vsemi

Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim. 

 (Rim 12,16b-21)

Če se malce pozabavamo z začetkom naše perikope, bomo hitro ugotovili, da je v popolnem nasprotju z miselnostjo tega sveta, ki nas vsak dan prepričuje, da moramo verjeti, kako pomembni, enkratni in neponovljivi smo, kako se moramo samouresničevati in podobno. Res je sicer, da smo enkratni in neponovljivi, ampak taki so tudi vsi ostali. V tem smislu torej nimamo nobenega pravega razloga za hvaličenje.  Taka stvar vodi v povzdigovanje nad drugimi, znotraj občestva pa deluje razdiralno.

Svet tudi pravi, da je maščevanje sladko,  toda apostol Pavel pravi, naj ne vračamo hudega s hudim. Kako nepraktično, kajneda? Pa vendar nam praksa kaže, da vračanje hudega s hudim vodi v vedno novo podajanje žogice, ki nikoli ne prekine začaranega kroga sovraštva.  Da  v skupnosti, ki goji take odnose, ni lahko živeti, se lahko poučimo iz domačih razmer.  Kristjan bi moral skrbeti za dobro, ne za hudo.  Kolikor je od njega odvisno,  naj živi v miru z vsemi ljudmi okrog njega.  Če drugim ni do miru, naj bo to predvsem njihov problem.  To ne pomeni, da mora biti v primeru, če se mu zgodi kaka krivica, kot neka lutka brez lastne volje, ki jo lahko vsak vlači naokrog, kakor mu drago, kajti za krivice obstajajo sodišča. Celo   apostol Pavel se je  najmanj dvakrat skliceval na svoje državljanske pravice (cf. Apd 16,37 ss. Ibid. 22,25 ss.). Končna in najvišja instanca pa je Bog, ki bo nekega dne sodil vsem krivičnim.

Toda Pavel  ne ostaja le pri pasivnem nevračanju hudega s hudim, ampak pravi, da je treba vračati hudo z dobrim, pri čemer citira odlomek iz starozavezne Knjige pregovorov: "Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Tako mu boš zbiral žerjavico na glavo." (Prg 25,21.22a). Pri tem seveda nimamo nikakršnega  jamstva, da bomo uspešni, ampak gre za Jezusov princip: "Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo." (Mt 5,44)

To je pravzaprav edini način, ki lahko privede do prekinitve neskončnega kroga sovraštva in nasprotovanj.  Noben drug način ne prinese nič dobrega, zato je prav, da ga udejanjamo, kolikor je to v naši moči in  s pomočjo Božje milosti.  Reinhold Niebuhr je s tem v zvezi napisal molitev, ki se glasi nekako takole (obstaja namreč več verzij):

"Bog, daj mi mirnost, da bom zmožen  sprejemati stvari, ki jih ne morem spremeniti, 

pogum, da spreminjam stvari, ki se jih da spremeniti 

in modrost, da bom znal ločiti eno od drugega."

Zapuščen od Očeta

Biti zapuščen od Očeta je za Sina pomenilo smrt. Sin je umrl po Očetovi volji in bil, v skladu s Pismi,  tudi obujen s strani Očeta. 

~Tertulijan

Naša luč

Gospod Jezus Kristus nam je zadostna luč tako v življenju kot v smrti. 

~Jean Calvin

Owen o razumevanju Pisma

Kolikor vemo o Kristusu, njegovem trpljenju in njegovi slavi, prav toliko razumemo Sveto pismo in nič več. 

~ John Owen

Napačne predstave glede cerkvene zgodovine

V evangelijskih krogih, zlasti tistih, ki bazirajo v ZDA, zelo velikokrat najdemo veliko časovno luknjo med Biblijo in sedanjostjo. Pri tistih, ki so glede teh stvari malo bolj seznanjeni, je ta časovna luknja za petsto let krajša, ker traja samo od l1. stoletja do pojava reformacije. V takem okolju se seveda zlahka spočnejo razne Da Vincijeve kode, urbane legende o grdem cesarju Konstantinu, ki je naredil tisto, česar ni naredil in podobne zgodovinske izmišljotine, ki potem begajo ljudi.

Toda tudi tu se stvari v zadnjem času izboljšujejo. Eden od dokazov je tudi zgornji pogovor, ki sta ga  Joshua Lewis in Michael Rowntree opravila z dr. Michaelom Svigelom.

Pogled na križ

Preden začnemo gledati na križ kot na nekaj, kar je storjeno za nas, ga moramo videti kot nekaj, kar smo storili mi.  

~ John Stott

Dobro vprašanje

Kako boš podiral satanove trdnjave, če nimaš niti toliko moči, da bi izklopil svoj televizor? 

~Leonard Ravenhill

 

V občestvu

"Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. 7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. 8 Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.  

9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim."     (Rim 12,6-16a)

Vsaka skupnost ali občestvo deluje po določenih načelih in pravilih, zato tudi skupnost vernih kristjanov ne more biti izjema. Tisto, kar je sv. Pavel podal cerkvi v Rimu, ni bil  zakonik cerkvenega prava, ampak nekaj preprostih smernic za delovanje občestva bratov in sester v Kristusu. 

Vsakemu posamezniku so  dani od Boga določeni darovi. Božja milost ni uniformna, enoznačna, ampak je vsakemu udu cerkve podana na drugačen način. Od tod različnost darov. Cerkev v principu ni organizacija, ampak organizem: "Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa." (1Kor 12,12.27) Kristus se je tako poistovetil s svojim ljudstvom, ki ga je odkupil, da smatra cerkev za svoje telo. Kakor ima sleherno telo veliko udov, tako ima tudi cerkev, ki je  Kristusovo telo, veliko udov, vsak ud pa ima določene talente ali darove in posledično  določeno vlogo v cerkvi. Pavel našteva nekatere darove, ki so bili prisotni v tedanji cerkvi, kot so: preroštvo (tu seveda ne gre  za  napovedovanje prihodnosti, oziroma vedeževanje), služenje, poučevanje, spodbujanje, dajanje, predstojniška služba, usmiljenje. To seveda ne pomeni, da nekaterih darov, npr. usmiljenja, ne bi premogli vsi, in da bi morali le nekateri izkazovati določene darove, ampak so s tem mišljeni tisti, pri katerih so ti darovi še posebej izraženi. 

Najpomembnejša stvar v cerkvenem občestvu pa je,  kot pravi apostol Pavel v Rim 12, 8 in dalje, ljubezen. Ljubezen seveda ne sme biti hlinjena, hinavska. Nobena stvar v cerkvi ni  namenjena sama sebi, isto velja za medsebojno ljubezen. Ljubezni se ne da dolgo hliniti, oziroma igrati. Kristjan je spodbujen, da odklanja zlo, in se drži dobrega. Odnosi, zgrajeni na  hinavščini  skupnost prej ali slej razkrojijo.  Krščanska ljubezen ni toliko stvar čustev, ampak volje.  Od kristjana se namreč pričakuje celo tako nemogoča stvar, kot je ljubezen do sovražnikov (cf. Mt 5, 38-48). To seveda ne pomeni, da bi bil kristjan nek super-človek, ampak je to v prvi vrsti stvar milosti. Tako apostol Pavel spodbuja kristjane, naj ne preklinjajo svojih preganjalcev, ampak naj zanje molijo (cf. Rim 12,14).  

 

V cerkvenem občestvu naj bi vladala empatija, torej vživljanje v to, kar doživljajo drugi, najsi bo to veselje ali žalost. V cerkvi tudi ne bi smelo biti prostora za vzvišenost nad drugimi, ampak bi morala glede tega prevladovati ponižnost, oziroma skromnost. Tu ni mišljena niti  igrana "ponižnost" niti pomanjkanje samozavesti, ampak zavedanje svojega dejanskega položaja in sposobnosti.

V tem kratkem odlomku je apostol Pavel navedel precej stvari v zvezi s tem, kako naj bi delovalo cerkveno občestvo. Seveda se je treba zavedati, da cerkve ne sestavljajo brezgrešni ljudje, ampak grešniki, opravičeni in posvečeni po Božji milosti, zato ne bomo na tej strani večnosti našli nobenih  idealnih skupnosti ali občestev.  To velja tudi za cerkev. Previsoka pričakovanja prinesejo velika razočaranja in razbijajo občestveno življenje. Obstajajo pa občestva, ki si prizadevajo za zgornje ideale. Bog daj, da bi jih uresničevala v kar največji meri.

Subverzivnost evangelija

Evangelij Gospoda Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih in kraljuje, je obrnil svet na glavo. To je nakovalo, na katerem se je razletelo veliko kladiv. 

~ Chris Larson

Mir ali resnica?

Mir, če je mogoče - resnica, za vsako ceno!

~ Martin Luther

Upor proti Bogu

Začetek upora ljudi proti Bogu je bil in je posledica pomanjkanja hvaležnosti v srcu. 

~ Francis Schaeffer

Kaj bi bilo, če...

Če bi bili v naši duhovni omrtvelosti prepuščeni sami sebi, se ne bi nikoli obrnili k Božjim stvarem. 

~ R. C. Sproul

Ezavova žalost

Ezav je jokal, ker je izgubil svoj blagoslov, in ne, ker ga je prodal. 

~William Gurnall

Cff.: 1Mz 25,29-33.  1Mz 27.

Krivi preroki in ameriške volitve

 

Pravijo, da je Amerika dežela neskončnih možnosti, kar v veliki meri tudi drži, še zlasti, kar se tiče poplave takšnih in drugačnih cerkva, denominacij, sekt, religij in gibanj.  Nekatere krščanske skupnosti so čisto lepo pravoverne, druge so liberalne, tretje pa sicer konzervativne, a bolj ali manj heretične. V to skupino lahko zlasti štejemo razne skupnosti Besede vere (Word of Faith), evangelija prosperitete, novo apostolsko reformacijo in podobno. Te herezije se velikokrat tudi prepletajo. Gre za skupnosti, ki pripadajo široki paleti raznih karizmatičnih gibanj, za katera so značilna tudi prerokovanja. 

 

Ta prerokovanja znajo biti zelo problematična, saj se pri njih tako imenovani preroki poslužujejo najbolj čudnih metod. Nekaj tega si lahko ogledate v zgornjem videu. Pri tem, seveda, ne sme manjkati niti Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, toda, joj! Ko se lotijo le-tega, nastane pravo mrcvarjenje, jemanje celih pasusov iz konteksta in podobno. Sestavni del njihovega nauka je, da lahko, če imamo pravo vero, premagamo vsako bolezen, kajti Božja želja je, da smo kristjani zdravi. Skladno s to "teologijo", oziroma herezijo, Bog tudi želi, da smo kristjani premožni. Če nimamo denarja, zdravja, službe ali česarkoli, moramo samo močno verovati in naše potrebe bodo potešene. Če naše materialne potrebe niso zadovoljene v obilni meri, smo krivi sami, ker imamo premalo vere. Gibanje je povezano z imeni, kot  so Kenneth Copeland, Benny Hinn, Paula White, Joyce Mayer in plejada drugih. Za njihove prerokbe je močno značilno, da se velikokrat ne uresničijo, kar pa niti njih niti njihovih poslušalcev nič kaj preveč ne moti. V zadnjem času so napačno "prerokovali", da bo na ameriških predsedniških volitvah zmagal dosedanji predsednik Donald Trump, toda očitno iz te moke ne bo kruha. Na tem mestu se ne mislim opredeljevati do sedanjega in bodočega predsednika, hočem le povedati, kako škodljivo je vedeževanje različnih lažnih prerokov. Božja beseda ima zelo dobro in nedvoumno definicijo lažn(iv)ega ali krivega preroka: "Morda porečeš v svojem srcu: 'Kako naj spoznam, katere besede GOSPOD ni spregovoril?'  Kadar prerok govori v GOSPODOVEM imenu, pa se beseda ne zgodi in ne izpolni, je to beseda, ki je GOSPOD ni povedal. V predrznosti jo je govoril prerok; nikar se ga ne boj!" (5Mz 18,21.22)

Na žalost se je  ta nevarni ter heretični virus "besede vere" in evangelija prosperitete razširil tudi k nam. V našem okolju, ki je že tako ali tako dovolj skeptično, taka prerokovanja nikakor niso v korist evangeliju, ampak ga sramotijo. Ponavljam: taka in podobna prerokovanja delajo evangeliju sramoto. Kot lahko vidite na posnetkih zaslona, ki sem jih posredoval, imamo tudi pri nas "preroka", ki  domnevno prejema nebeška videnja preko sanj.  Ne vem, kaj bi o njem rekla Baba Vanga, ampak sam se močno bojim, da ta gospod dobiva sporočila iz istega vira, kot jih je znamenita pokojnica. To pa je zelo nevarno zanj in za tiste, ki verjamejo ter zaupajo njegovim videnjem.  Apostol Janez pravi:  "Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet." (Jn 4,1) V našem primeru je je stvar izkazala kot lažna novica, lažno prerokovanje. Za take "preroke" je treba moliti. Mogoče se jih Bog usmili in jih spreobrne.

Živa žrtev

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. 2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal. 4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo  delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, 5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj. 

(Rim 12,1-5)

V nekaterih cerkvah, tudi v rimsko-katoliški,  učijo, da ima  duhovnik, kot zastopnik vernega ljudstva in hkrati neke vrste Kristusov namestnik (alter Christus, kar pomeni drugi Kristus), posebno moč in oblast, da pri maši obnovi Kristusovo daritev na Kalvariji.  Maša naj bi bila torej spravna daritev [propitiatorium] za žive in mrtve.* Sveto pismo seveda nikjer ne govori o taki vrsti darovanja, nas pa vseeno spodbuja, naj Bogu darujemo sami sebe, oziroma svoja telesa. Taka daritev, oziroma žrtev je živa, saj smo po njej prej bolj kot manj živi.  V času Stare zaveze so morali, če so hoteli Bogu kaj žrtvovati, ubiti žrtveno žival, naša žrtev pa je in ostane  živa.

V krščanstvo so se v preteklosti prikradle razne manihejske ideje, po katerih naj bi bilo telo nekaj slabega, duh pa naj bi bil dober. Toda Pavel nas ne spodbuja, da bi darovali svojega duha, ampak svoja telesa, naj se torej povsem predamo Bogu, kar je po Pavlu smiselno bogoslužje. 

Taka predanost nas tudi varuje pred sistemom razmišljanja, v katerega nas ukaluplja, oziroma hoče ukalupiti svet. Apostol nas zato dodatno spodbuja, naj se ne prilagajamo filozofiji s katero nas hoče ujeti svet, ampak naj mislimo Božje misli.  Kristjani nismo nikakršni nadljudje z nadnaravnimi sposobnostmi, zato tudi nas  prerado zanese  precej "visoko" v naših mislih. Pavel nas prizemlji s tem, da nam  pove, naj mislimo o sebi v skladu s tem, kar dejansko smo in v skladu z danim nam darom vere. Vsak kristjan je kamenček v mozaiku Kristusove cerkve, vsi skupaj pa smo udje enega samega telesa. Kakor ima telo mnoge organe, tako smo tudi mi posamezni udje, ki sestavljamo skrivnostno Kristusovo telo - Cerkev.

Pri tem ne gre za nikakršne disciplinske vaje, s pomočjo katerih bi si mogli prislužiti zveličanje. Odrešeni smo namreč edino po Kristusovi smrti na križu in vstajenju. Kristus nam je prislužil vse, kar potrebujemo za zveličanje.  Ker je on vse predal  za nas, se tudi mi predajmo njemu!

 

 

*Cf. A. Strle, Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba, Celje 1977. S. 331.

Napovedovanje prihodnosti?

Navade napovedovanja prihodnosti za novo leto ne najdemo NIKJER v Bibliji. To prakso izvajajo vedeževalci. 

 

~Chris Rosebrough

Pojasnilo

Pripadniki raznih "karizmatičnih" gibanj in "cerkva" danes izvajajo najrazličnejše prakse, ki nimajo nič skupnega ne s Svetim pismom ne s krščanstvom. Njihov glavni cilj pa je izvabljanje denarja iz žepov ovčic. 

Bogočlovek

Kristus je nase prostovoljno privzel vse, kar je neločljivo  povezano s človeško naravo.

~ Jean Calvin

Greh in zdravilo

O, kako bi vas bilo sram, če bi lahko ljudje brali vaše misli!  Ali ni Božje oko deset tisočkrat bolj vredno upoštevanja? 

~ Richard Baxter

 

Si predstavljate, da je nekje velikansko platno ali ekran, na katerem bi se kot film predvajale vse tiste misli, ki vam hodijo po glavi, tako da bi jih lahko videli vsi ljudje? Priznam, da si tudi sam tega najrajši ne predstavljam. Toda Bog, ki je neskončnokrat bolj vreden našega upoštevanja, kot ljudje okoli nas,  vse to vidi in mora gledati vso našo sramoto.  Zato pravi apostol Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.  Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas." (1Jn 1,8.10)

 

 Božja beseda, zapisana v Svetem pismu, zelo dobro pozna vse skrivnosti naše psihe. Zato pravi sv. Pavel:  "Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim." (Rim 7,15) Kristjani se velikokrat znajdemo v situaciji, ki zgleda brezizhodna in bi se najraje predali. To pa zato, ker preveč vrtamo vase in se premalo oziramo na Jezusa Kristusa, "začetnika in dopolnitelja  vere." (Heb 12,2a) Krščanska vera ima svoj sistem moralnih norm, vsebovanih v zapovedih, torej v postavi. S postavo, oziroma zapovedmi seveda ni nič narobe. Tisto narobe, kar nas zavira, je v nas in se imenuje greh. In zaradi tega je prišel Jezus na svet, kar je Pavel izrazil takole: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15) Janez pa pravi: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1,9)

Hvala Bogu, da nam ni treba obupovati, ampak se lahko ob vsakem času zatekamo k evangeliju, ki nam pravi, da je Jezus prišel na svet klicat grešnike (Mt 9,13. Mr 2,17. Lk 5,32) Bil je usmrčen zaradi naših grehov in bil znova obujen zaradi našega opravičenja (Rim 4,25).  Stati in obstati moremo edino v moči te vere.

Ob tretjem božiču

Pri nas se je nekoč govorilo o treh božičih: prvi je tisti glavni, ko se spominjamo Gospodovega rojstva, drugi je tisti na novega leta dan, ko je bil jezus obrezan in je prejel ime, ki je nad vsemi imeni, tretji pa je praznik Gospodovega razglašenja. 

 

Okrog praznika  razglašenja ali epifanije, ki   ga obhajamo 6. januarja, se je na krščanskem Zahodu spletlo veliko zgodb, nesporazumov in zablod. Gre sicer  za zelo star praznik, ki izvira s krščanskega Vzhoda in je starejši od božiča. Sprva so se na ta dan spominjali Jezusovega rojstva, dogodkov iz njegovega otroštva in krsta. Pozneje so uvedli nekatere nove praznike, kot je npr. božič, s čimer so  6. januar nekako razbremenili. Armenci in nestorijanci  še danes praznujejo Gospodovo rojstvo 6. januarja. Vzhodna cerkev se na praznik epifanije, ki mu pravijo tudi teofanija (pojavitev Boga), spominja Jezusovega krsta, cerkev na Zahodu pa obiska modrih z Vzhoda in Gospodovega razglašenja narodom. 

 

Ker domišljija nima meja, srednjeveška cerkev pa je tudi zelo rada podlegala domišljiji, pri čemer se je oddaljevala od svetopisemskega izročila, je tudi pri tem prazniku prišlo do zelo zanimivih tolmačenj. Iz modrih z Vzhoda so nastali trije kralji, ki so celo dobili ime. Prvega so poimenovali za Gašperja, drugega za Miho, tretjega pa za Boltežarja. Enega od njih so celo upodabljali kot črnca, čeprav v Babiloniji, od koder so prišli modrijani, ni bilo črncev (morda kak suženj). Sveto pismo tudi molči glede števila modrih; trije so verjetno nastali zato, ker so prinesli Jezusu tri stvari, torej   zlato, kadilo in miro (cf. Mt 2,10). Še ena napaka se pojavlja. Prizor prihoda modrih je večkrat prikazan, kot da so obiskali Jezusa v hlevu, kar ne drži. Ob njihovem prihodu je bil Jezus star kaki dve leti, njegova družina pa je takrat že seveda živela v hiši (cf. Mt 2,11).   Sicer pa je ves dogodek opisan v Evangeliju po Mateju 2,1-12. 

Modri, ki so obiskali Jezusa, so bili zagotovo v stiku z babilonskimi Judi, tako da so izvedeli za Balaamovo prerokbo, ki se glasi: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela[...]" (4Mz 24,17b) Nenavadni pojav na nebu (zvezda) in judovsko verovanje, da pomeni  zvezda iz Balaamove prerokbe prihod Mesija, sta  babilonske mage, ki so se ukvarjali z astrologijo, razlaganjem sanj, proučevanjem svetih spisov, magijo in podobnim, spodbudila,  da so se odpravili v smeri zvezde. Ko so prišli v Judejo, so najprej obiskali kralja Heroda I., ki je po milosti Rima vladal omenjeni deželi. Njihovo vprašanje in dodatno pojasnilo glede namena njihovega obiska, ga seveda ni moglo pustiti brezbrižnega:  "Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit." (Mt 2,2) Judovski kralj je vendar on, Herod. No,  če že ni  ravno Jud, ampak Idumejec, pa je kralj zato, ker so tako rekli gospodarji, torej Rimljani. Tisti, ki bi ga hotel spodriniti, se bo pač moral umakniti, najbolje da kar na oni svet. Seveda je bil novica o novorojenem kralju vznemirila tudi pokvarjeni jeruzalemski  verski establišment.

Veliko vprašanje je, koliko so poganski modreci dojeli božansko vlogo Otroka, ki so ga obiskali.  Iz zapisanega vemo le to, da so se zavedali, da je Otrok, ki so ga obiskali, nekaj posebnega: "Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili." (Mt 2,11a) Kakorkoli, prihod modrih pomeni, da je Jezus Kristus Mesija - Odrešenik tako Judov kot poganov. Pogani so bili v tistem času ločeni od občestva Božjega ljudstva, Jezus pa je prišel tako zaradi zveličanja Judov kot poganov. Apostol Pavel je s tem v zvezi napisal Efežanom:  "Pomnite torej, da ste bili v tistem času ločeni od Mesija, zunaj Izraelovega občestva in tuji zavezam obljube. Bili ste brez upanja in v svetu brez Boga. Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka." (Ef 2,12-15) To je stvar, ki se je zdela Judom zelo težko razumljiva: "Da bi Mesija prišel odrešit pogane, saj je vendar Izraelov Mesija! Če ni to, potem ni nič." Tako približno je najbrž razmišljala večina Judov. Toda Božja volja ni človeška volja. Bog "hoče da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice." (1Tim 2,4) Ta "vsi" pomeni tako ljudi izmed Judov kot tiste izmed poganov. On je prišel ustvarit mir med tema dvema skupinama in uničit sovraštvo, ki je vladalo med njima. Pogani, ki smo bili brez upanja na zveličanje, smo se po Kristusovi na križu preliti krvi približali Bogu. Predokus tega so doživeli modri, ki so obiskali novorojenega Kralja, ki ni bil nič podoben kraljem tega sveta. Že njegovo otroštvo se je odvijalo v senci križa. Ko so modri odšli, ga je hotel Herod ubiti. Jezusova družina je zbežala v Egipt, darove, ki so jih prejeli od modrih, pa je najbrž porabila za preživetje v izgnanstvu.

Praznik Gospodovega razglašenja pomeni dobro novico za vse. Kristus je prišel na svet odrešit grešnike izmed Judov in poganov. On je vsem tistim, ki vanj verujejo in se zanašajo na njegovo na križu dokončano delo, priskrbel večno zveličanje v Božjem kraljestvu. To zveličanje nikomur ne pripada po rojstvu, rasi, narodnosti, verski, državni ali razredni pripadnosti, ampak edino po neskončni Božji milosti. Jezus Kristus je prišel odrešit ljudi izmed vseh narodov. Njemu slava na veke

Če so ljudje tako sijajni, zakaj je potem svet v takšni zmedi?

Prof. dr. Alister McGrath se je rodil v Belfastu na Severnem Irskem. Je človek širokega spektra zanimanj, tako da premore kar tri doktorate, enega iz molekularmne biofizike, drugega iz bogoslovja in še enega iz humanistike (D.Litt.).  Bil je ateist, in se je potem spreobrnil v krščanstvo, debatiral je tudi z razvpitim Richardom Dawkinsom, sicer pa redno predava v Oxfordu, občasno tudi v Cambridgeu... 

 

Skeptiki zalo radi sprašujejo: "Če je Bog tako dober, zakaj je v svetu toliko hudega?"  pri čemer najbrž predpostavljajo v duhu razsvetljenstva 18. stoletja, da smo ljudje sicer v bistvu dobri, potrebujemo le nekaj dobrih zakonov, nakar bo vse lepo in v redu. Ker takih zakonov še nismo ne odkrili ne izumili, stvari še vedno niso v redu. McGrath pa je zastavil vprašanje v obrnjenem smislu, ki se po naše glasi nekako takole: "Če so ljudje tako sijajni, zakaj je potem svet v takšni zmedi?"  Želim vam prijetno poslušanje.

Doktrinarno pridiganje

Doktrinarno pridiganje se hinavcem gotovo zdi  dolgočasno. Toda le doktrinarno pridiganje rešuje Kristusove ovce. Delo pridigarja je oznanjevanje vere, ne skrb za zabavo nevernih; ali drugače povedano, hranjenje ovc, ne zabavanje kozlov. 

~J. I. Packer

Božja izvolitev

Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: 4 pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je 5 vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, 6 v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. 7 V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. 8 To milost je obilno razlil na nas, z vso modrostjo in razumnostjo, 9 ko nam je razodel skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je vnaprej zastavil, 10 da bi ga uresničil v polnosti časov: osrediniti v Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. 11 V njem, v katerem smo tudi prišli do dediščine, smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje, 12 da bi bili mi, ki smo že prej upali v Mesija, v hvalo njegovega veličastva. 13 V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij svojega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. 14 Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.  (Ef 1,3-14)

Pismo apostola Pavla Efežanom se prične s to čudovito hvalnico. Toda tu ne gre le za hvalnico, ampak za čisto teologijo, ki govori o izvoljenosti kristjana. Z izrazom kristjan ne mislim nekoga, ki je formalni pripadnik ali pripadnica določene cerkve, ki samo sebe šteje za krščansko, ampak za osebo, ki je dejansko odrešena po Kristusu in tudi pripada Kristusu. Zdaj pa si podrobneje poglejmo, kaj je Pavla spodbudilo k temu, da je napisal to hvalnico.

Kot pravi Pavel na začetku (v. 3), nas je nebeški Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom. Kristjani smo torej blagoslovljeni, a ne nujno z materialnimi blagoslovi, kot govorijo razni evangelizatorji prosperitete, ampak z duhovnimi.

Bog nas je že pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu (v. 4). Kaj pomeni besedna zveza pred stvarjenjem sveta? Bog je izvenčasovno Bitje, torej ga ne veže čas, enako kot ga tudi ne veže prostor. On biva v večnosti, kar si mi zelo težko predstavljamo, saj smo vezani na čas in prostor. Ker smo v Kristusu, smo pred Božjim obličjem sveti in brezmadežni. Glede na našo človeško naravo svetost in brezmadežnost nista  naši naravni stanji, četudi se še tako trudimo, da bi bilo drugače. Ker pa je Jezus Kristus svet in brezmadežen in ker smo v Kristusu, nas nebeški Oče vidi kot take, torej svete in brezmadežne. 

 

Bog nas je vzljubil pred stvarjenjem sveta, torej v večnosti (v. 5). V Kristusu nas je posinovil. Mi nismo Božji otroci po naši padli človeški naravi, ampak smo posvojeni po Božji volji. Liberalni teologi in pastirji danes radi govorijo, da smo vsi ljudje Božji otroci ter med sabo bratje in sestre. Ta teorija je sicer zelo skladna s prostozidarstvom, prav nič pa s krščanstvom. Pavel govori čisto drugače kot na primer papež Bergoglio, liberalni teologi, prostozidarji in svet: "Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." (Ef 5,8a) Preden smo bili v Kristusu, smo bili torej otroci teme, potem pa nas je Bog skladno s svojim, samo njemu razumljivim sklepom, posvojil in naredil za svoje otroke. Vse to je storil iz ljubezni do nas. Zakaj ravno nas, in ne koga drugega? To je zelo dobro vprašanje, a nam Bog nanj ne daje v svoji navdihnjeni besedi nobenega konkretnega odgovora. Preostane nam le hvaležnost in ponižnost, saj smo prejeli nekaj, česar nismo zaslužili, niti nismo bili zmožni zaslužiti. 

V Kristusu nas je Bog obdaril s svojo milostjo (v. 5). Milost je dar, ki ti ga nekdo pokloni. Daru se ne da plačati ali zaslužiti, ker potem to ne bi bil več dar, ampak plačilo. Ljudje smo vajeni, da ob določenih dogodkih, kot so prazniki ali rojstni dnevi svojim bližnjim podarjamo različna darila, potem nam  pa  naši bližnji spet podarjo svoja darila.  Te stvari so včasih kar humorne, ko na primer ob novem letu  kakšna buteljka, ki smo jo podarili osebi A, malce zaokroži naokoli in jo potem prejmemo na primer od osebe G. Glede na pandemijo je bila tokratna možnost kroženja buteljk močno znižana. Če nekomu poklonimo darilo in ga potem spet prejmemo, ne gre več za čisti dar, ampak neke vrste dolžno plačilo, torej za nekakšen daj-dam. Pri Bogu pa ni tako, njegova milost je dejansko brezplačna. To je približno podobno temu, kot če predsednik republike ob določeni priložnosti pomilosti kakšnega zapornika. 

To milost smo prejeli po Jezusu Kristusu, saj smo odkupljeni z njegovo dragoceno krvjo, ki jo je prelil na kalvarijskem križu (v. 7). Po tej odkupitvi so nam izbrisani vsi naši grehi, mi pa smo po njej včlanjeni v Božjo družino. Pesem pravi: "Čudežna milost Gospodova, večja od greha in krivde vse!" 

Ta čudovita milost, ki jo je nebeški Oče razlil na nas, nezaslužne, je del njegovega odrešenjskega načrta (vv. 8 - 9). Tega nam je razodel v toliko, da lahko imamo v sebi gotovost odrešenosti. Nekatere cerkve učijo, da vernik, ki ne prejme posebnega razodetja, ne more vedeti, ali je res odrešen ali ne. Gotovost odrešenosti, brez takega posebnega razodetja, je po njihovem stvar napuha. Toda Božja beseda govori drugače: "To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina." (1Jn 5,13)  Če kdo pravi drugače, ne verjame navdihnjeni Božji besedi in jo v skrajnem primeru postavlja na laž. 

 

Božji načrt se je uresničil, ko je nastopila polnost časa in je prišel na svet naš Odrešenik, Gospod Jezus Kristus (v. 10). On je živel popolno in brezgrešno življenje. Izpolnil je vsa, tudi najpodrobnejša določila Božje postave, do poslednje jote. S tem je opravil vse tisto, česar mi nikoli nismo zmožni narediti. Ob koncu njegove zemeljske službe je bil sodno usmrčen za naše prestopke, z vstajenjem od mrtvih pa je dokazal, da je resnični Mesija - Odrešenik. (Rim 4,25). 

V Jezusu Kristusu smo prišli do dediščine, ki jo je Bog pripravil tistim, ki jih je on sam izvolil, vse to pa Bogu na čast in hvalo (v. 11-12). Nekdo bi se lahko upravičeno vprašal, kako smo lahko mi, ki smo še vedno grešniki, v hvalo Boga in njegovegau veličastva. Odgovor je lahko samo eden: zaradi Jezusa Kristusa in vsega njegovega dela. Mi tu nimamo nobenih zaslug, gre izključno za Božjo milost na delu. Jezus je tisti, ki se za nas prikazuje nebeškemu Očetu in posreduje za nas (Heb 9,15.24. 1Tim 2,5).

 

Po Kristusu smo slišali evangelij odrešenja in prejeli pečat Svetega Duha (vv. 13.14).  Evangelist Marko piše:  "Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!'" (Mr 1,14.15.  Kaj je sploh evangelij? Grški izraz εὐαγγέλιον (evangelion) pomeni dobre novice ali veselo oznanilo. Pomeni lahko štiri življenjepise Jezusa Kristusa, ki so jih napisali Matej, Marko, Luka in Janez, v drugem pomenu pa to,  da je prišel Jezus Kristus na svet, da bi odrešil grešnike peklenske kazni in jih privedel v svoje kraljestvo (Jn 3,16-18. 1Tim 3,15). Kdor sliši evangelij in mu veruje, je zveličan. Tak prejme pečat Svetega Duha, kajti ravno Sveti Duh, ki je ena od oseb Svete Trojice; on je tisti, ki nas edini lahko prepriča v resničnost evangelija in je tudi poroštvo naše dediščine, kajti on prebiva v vernih kristjanih. Kot posvojeni Božji otroci smo  skupaj z Božjim Sinom Jezusom Kristusom Božji dediči, ali kot pravi apostol Pavel: "In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom," (Rim 8,17) ali na drugem mestu: "Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita (namreč skrivnost, op. Dizma), kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju." (Ef 3,5.6) Nekoč so se imeli samo Judje za Božje otroke, Kristus pa je prišel odrešit posameznike "iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov." (Raz 7,9) To je torej veselo oznanilo, ki je  za vse ljudi. 

Premnogi kristjani živijo danes v dvomu in se sprašujejo: "Ali sem res tudi jaz med izvoljenimi?" Toda to vprašanje je napačno.  Pastor George Philip je s tem v zvezi dejal: "Véliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Véliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?'"

 

Da, to je pravo vprašanje.  Ali torej veruješ v Gospoda Jezusa Kristusa in se zanašaš nanj ter na njegovo do popolnosti dovršeno delo?

Napačne racionalizacije

Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. 2 Odgovoril jim je: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? 3 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. 4 Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? 5 Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani."  (Lk 13,1-5)

Ljudje zelo radi racionaliziramo različne neprijetne dogodke in sploh nevšečnosti, ki se dogajajo nam ali drugim. Konec prejšnjega meseca je doživelo mesto Petrinja z okolico več potresnih sunkov, posebej hud je bil tisti  29. decembra zgodaj popoldne. 

 

Krajevna skupnost Konjević Polje iz vzhodne Bosne se je zelo hitro odzvala na ta dogodek. Njihov odziv si lahko preberete zgoraj. V njem sta tudi dva citata iz zgodnjih muslimanskih virov, kalifa Omarja in Mohamedove vdove Ajše, kjer pravi, da so potresi posledica  kazni za grehe in opomin, da bi ljudje nehali grešiti. Če bi gledali s tega zornega kota, potem bi bila Petrinja v tistem času najbolj grešno mesto na svetu, v kar močno dvomim. Miselnost, da je neka slaba stvar posledica grehov določenih ljudi, je močno zakoreninjena. Nekaj podobnega srečamo v Jn 9,1.2. Zlo in hude stvari, ki se dogajajo v svetu, so vsekakor posledica greha (1Mz 3,16-19. 6,5-8). Toda naš Gospod je te stvari presojal bistveno drugače kot Omar in Ajša. 

Ko so prišli k Jezusu z novico o tem, na kakšen krut način je Pilat obračunal s skupino Galilejcev, medtem ko so slednji prinašali daritve, ni moraliziral, ampak pozval prisotne k spreobrnjenju. Enako jih je pozval k spreobrnjenju, ko je navedel še eno nesrečo, ki se je zgodila. Govoriti o tem, kdo je večji, kdo pa manjši grešnik, ni ravno varno. Niti ni prav govoriti, da so si nekateri ljudje bolj zaslužili naravno ali kakšno drugo nesrečo kot drugi. Vsi smo namreč dovolj grešni, da si zaslužimo večno pogubljenje. Zato je apostol Pavel napisal: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave[...]" (Rim 3,22b.23a) To je zelo slaba novica.  To je tisto, ko  Jezus govori: "[Č]e se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani." (Lk 13,5) To pokončanje ima za razliko od tistega s strani Pilata, ali onega v Siloi, večne posledice. Zato svari Jezus: "Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!" (Mt 10,28)  Poleg slabih novic pa obstajajo tudi dobre. Pavel pravi: [...], opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23b) Obstaja torej opravičenje, ki je zastonj, po milosti in nam ga je prislužil Jezus. Naš Gospod pa je rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16)  Opravičenje torej pridobimo z vero v Jezusa ter z zanašanjem nanj in na njegova dela. 

Jezus nas torej varuje pred površnimi racionalizacijami ali osmišljanji dogodkov, ki smo jim priča. Ti dogodki so opomin, da nismo tako močni in mogočni, kot si preradi predstavljamo. Tisti, ki se jim je zgodila nesreča pa niso nujno najhujši grešniki na svetu, ne glede na to, kar sta rekla Omar in Ajša.

Silvestrski koncert iz Tomaževe cerkve v Leipzigu

Tomaževa cerkev v Leipzigu je bržkone najbolj znana po tem, da je v njej orglal Johan Sebastian Bach, ki je tam tudi pokopan. Znana pa je tudi po fantovskem zboru Tomanenchor, ki v njej v različnih sestavah prepeva že od leta 1212. 

 

V zgornjem videu lahko poslušate včerejšnji silvestrski koncert iz te cerkve. Na koncertu je igral tamkajšnji organist Ullrich Böhme, prepevala pa je skupina Calmus ensemble. 

PROGRAM:

Eugène Gigout (1844–1925); na Sauerjevih orglah:

Marche Religieuse 

 

Minuetto 

 

Toccata v h-molu 

 

 

Johann Sebastian Bach (1685–1750); na Woehlovih orglah:

Pièce d’Orgue v G-duru BWV 572 

Très vitement - Gravement - Lentement 

 

Pastorella v F-duru BWV 590 

 

Der Tag, der ist so freudenreich 

Choralvorspiel BWV 605 iz „Orgelbüchlein“ 

Choral BWV 294 (Calmus Ensemble) 

 

Wir Christenleut habn jetzund Freud 

Choralvorspiel BWV 612 iz „Orgelbüchlein“ Choral 

BWV 248, 35 (Calmus Ensemble) 

 

Das alte Jahr vergangen ist 

BWV 614 Choralvorspiel 

BWV 614 iz „Orgelbüchlein“ 

Choral BWV 288 (Calmus Ensemble) 

 

Toccata in fuga v d-molu BWV 56.

Pogled nazaj ter naprej in blagoslovljeno leto 2021!

"Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke."

(Heb 13,8)

 

Še eno leto je za nami. Ni nam treba dosti razmišljati, da bi ugotovili, da je bilo to leto polno preizkušenj.  Po vsej zemeljski obli se je razširila bolezen, ki jo  povzroča zelo majhno živo bitje, ki ne premore nikakršnega uma, edina stvar, ki jo obvlada je razmnoževanje in parazitiranje v tujih organizmih. In ta drobna stvarca je zaustavila celoten planet, z njo in njenimi smrtonosnimi posledicami  se ukvarjajo trume virologov, epidemiologov in zdravstvenih delavcev. Ponosni pripadniki človeškega rodu, ki najrajši ne priznavamo nikogar nad sabo, smo na koncu tako rekoč popolnoma odvisni od nekega drobcenega, nevidnega in nepredvidljivega organizma. V teh dneh smo mnogi ostali brez prijateljev in znancev, nekateri celo brez staršev, otrok ali sorodnikov. In smrtonosne žetve še kar noče biti konec.  Poleg tega smo letos spomladi in nato ponovno pred nekaj dnevi tudi pri nas začutili potres, ki je hudo prizadel sosednjo Hrvaško. Tudi ob tej in drugih naravnih katastrofah je človek tako rekoč nemočen. V glavnem rešujemo posledice, na vzroke pa tako rekoč nimamo vpliva. Marsikatera navada, ki smo jo gojili dolga leta, se je morala umakniti, pa vendar kljub vsemu ni bilo v tem letu vse črno.

Tudi avtor teh vrstic se je moral v tem letu odpovedati določenim stvarem, ki so se mu do sedaj zdele samoumevne. Jezil se je, ko je opazoval ljudi, ki so se zgodaj jeseni obnašali preveč frivolno.  Pozneje je tudi v njegovi okolici začela kositi bolezen in celo kakšna smrt kot  posledica virusa Covid-19. Toda bilo je tudi nekaj dobrih stvari, če začnem kar z upokojitvijo, ki mi je prihranila marsikatero službeno nevšečnost. Poleg tega sem se naučil določenih stvari, ki jih prej nisem znal narediti. Obiskal sem kraje, ki jih sicer najbrž ne bi, razen če bi me v to prisilila kakšna bolezen. Na ta spletnik sem spravil 367 objav, kar je rekord. Resnici na ljubo je šlo v veliki večini primerov za krajše misli, prevedene iz angleščine. Nekateri prevodi so slogovno boljši, drugi slabši, tretji morda zelo slabi. Prevajanje je zelo zahtevna stvar, upam pa, da je bil kateri od prevodov misli živih in pokojnih teologov tudi komu v blagoslov. Prebral sem tudi nekaj zanimivih knjig, v glavnem s teološko, zgodovinsko in družboslovno vsebino, nekaj tega me pa še čaka. 

In tako sem prišel do pogleda naprej. Težko rečem, kaj bom počel naslednje leto. Še vedno namreč velja tista Jakobova misel, kjer pravi: 

Poslušajte torej vi, ki pravite: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili,"  a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine.  Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono." (Jak 4,13-15)

Tudi jaz ne vem, kaj bom delal, ker ne vem niti, kaj se bo zgodilo naslednjo sekundo, kaj šele  naslednje leto. Torej, če bo Gospod hotel, bom živel in še kaj  napisal na tem spletniku, se dal cepiti proti koronavirusu, prebral nekaj knjig, opravil kup del pri hiši in morda celo kam odpotoval. 

Toda eno je pomembno: "Vem, komu sem veroval," (1Tim 1,12) in naslednje: "Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke."  (Heb 13,8) 

 

Blagoslovljeno novo leto in ostanite zdravi!